Takšnih stečajev ne bo več

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 8. januar 2009 / 06:00

Pot kranjskega Tekstilindusa, ki ga je marsikdo že odpisal, pa vendar se stečajni postopek vleče od leta 1991, se zaključuje.

Kranj – Zgodba o stečajnem postopku Tekstilindusa, nekdanjega kranjskega tekstilnega velikana, se vleče že 17 let. V vmesnem obdobju je na pogorišču zraslo podjetje italijanskih lastnikov Aquasava, ki je šlo lani v likvidacijski postopek. Tako so mnogi Tekstilindus, razen nekdanjih zaposlenih, že pozabili, kljub temu pa zgodba še vedno ni zaključena. Aljoša Drobnič, stečajni upravitelj, pravi, da se bo stečajni postopek končal kmalu, saj je bilo prodano in razdeljeno vse, kar je bilo mogoče razdeliti med upnike.

Aljoša Drobnič, ste stečajni upravitelj enega najstarejših stečajnih postopkov. Ali se postopek vendarle zaključuje?

»Primer podjetja Tekstilindus v stečaju je, po mojem mnenju, unikum med stečajnimi postopki v Sloveniji, saj ne poznam postopka, kjer bi bili upniki poplačani že po prvih treh delitvah, v nadaljevanju pa so se plačevale le obresti. Stečaj je bil uveden leta 1991, do leta 1996 so bile izvršene tri glavne delitve, s katerimi so bile poplačane vse terjatve upnikov. Leta 1996 se je zadeva ustavila, saj je takratni stečajni upravitelj moral počakati na sodbo višjega sodišča o tožbi glavnega upnika (Gorenjska banka) na glavno razdelitev. Leta 1998 smo dočakali sodbo, višje sodišče je v nasprotju z dotedanjo prakso gospodarskega sodstva odločilo, da upnikom pripadajo tudi zamudne obresti od datuma glavnih delitev do datuma dejanskih izplačil, ki so se do leta 2002 natekle do te mere, da so bile vredne več kot izplačane glavnice. Povedano drugače, obresti ne bi mogli nikdar poplačati.«

To pomeni, da ste ob prevzemu primera leta 1998 stečaj začeli znova?

»Začeli smo prodajati premoženje, ki je še ostalo. Višje sodišče je takrat odločilo, da je stečaj generalna izvršba oziroma dokler obstaja premoženje, naj se prodaja. Torej, v prvih treh delitvah so bili upniki poplačani, prodano je bilo premoženje, ki ga je bilo takrat mogoče prodati brez težav. Po odločitvi sodišča pa smo šli v prodajo tudi druge lastnine, največji je bil kompleks Inteks, pa počitniške kapacitete na Hrvaškem in nekaj zemljišč na območju Kranja.«

To premoženje je bilo prodano že vrsto let nazaj. Kaj pa vmesno obdobje? Kolikokrat ste še delili premoženje in koliko ga je bilo?

»Vmes, od leta 1998, je bilo izvršenih še sedem prodaj in prav toliko delitev premoženja. Zadnja delitev je bila opravljena lansko jesen, vmes sta bili še dve posebni izplačili ločene stečajne mase. Skupaj je bilo upnikom izplačano 17,8 milijona evrov, na začetku pa so upniki prijavili za približno 9,7 milijona evrov terjatev, kolikor je prejšnji stečajni upravitelj izplačal pri prvih treh delitvah. Od takrat naprej se je izplačalo še skoraj osem milijonov evrov obresti. Skupaj neizplačanih terjatev je danes le še za 0,12 odstotka oziroma 22 tisoč evrov.«

Torej so bili tudi nekdanji delavci skoraj v celoti in z obrestmi poplačani?

»Večji del upnikov so predstavljali delavci. Za 13 tisoč evrov terjatev še ostaja na strani delavcev, ki ne prihajajo iz Slovenije, dva tisoč evrov gre na račun podjetij, ki so šla v stečaj in ni pravnih naslednikov, šest tisoč evrov pa za tuja podjetja, ki so tudi v stečaju ali nedosegljiva. Glede na celotni znesek poplačanih terjatev, je to zanemarljivo majhen znesek.«

Kdaj se obeta zaključek stečajnega postopka?

»V letu 2008 smo imeli v načrtu zaključevanje, saj smo leto prej imeli še zadnjo delitev prodaje premoženja za 850 tisoč evrov, ko smo prodali upravičenja do delnic Zavarovalnice Triglav. Lansko jeseni smo (nepričakovano) pridobili še 360 tisoč evrov iz Komercialne banke Triglav v stečaju.«

Zakaj so nekdanji zaposleni dobili po manj kot deset evrov pri zadnji delitvi?

»Pri Tekstilindusu je bilo več kot 1700 upnikov, največji del odpade na delavce, kar pomeni, da posameznik prejme le po nekaj evrov. Včasih je takšna delitev absurdna, saj so lahko celo stroški višji, vendar je treba deliti vsem upnikom, vedno po enakem ključu. Vemo, da gre tu za obresti, zato so tudi zneski povsem običajni.«

Sredi decembra ste se sestali tudi s predsednico stečajnega senata. Zakaj?

»Šlo je za neformalen pogovor, saj je s 1. oktobrom začel veljati nov Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju oziroma, povedano po domače, zakon o stečaju. V njem so velike spremembe, zato nas je zanimalo, kaj storiti, da se zadeva čim hitreje zaključi. Še vedno namreč potekajo pravni postopki, vendar nič več v zvezi s terjatvami. Ostalo je le še za približno petdeset tisoč evrov premoženja, zato je na mestu vprašanje, kako zaključiti postopek. Prodaja in delitev tega premoženja med upnike ni več stroškovno smiselna, zanimalo me je, ali naj se prodaja ali se ponudi upnikom ali storiti kaj drugega.«

Večkrat smo že ponovili vprašanje: kdaj menite, da se bo najdaljši stečajni postopek (poleg Elana) zaključil. Lahko to napoveste?

»V nekaj mesecih. Premoženje, ki je bilo kaj vredno, smo prodali in razdelili kupnino upnikom v desetih delitvah. Sedaj je le še vprašanje formalnega postopka, delo je sicer opravljeno.«

Vas tako dolgi stečajni postopki, kot je bil Tekstilindusov, presenečajo?

»Očitno je, da bo stečajni postopek Elana še daljši, sicer pa je v Sloveniji še veliko stečajev, ki se vlečejo iz let po osamosvojitvi. Gre za vprašanje predpisov, ki so se v tem času spreminjali, po drugi strani pa bi bilo po današnjih merilih v vsaj nekaj primerih bolj primerno uvesti kak drug postopek namesto stečaja.«

Tudi za primer Tekstilindusa, ki ga dobro poznate?

»Prisilna poravnava bi bila veliko boljša rešitev za Tekstilindus. V letu 1991 je bil čas, ko še ni bilo pravih izkušenj s stečajnimi postopki, zakonodaja ni določala presežnih delavcev, takratna zakonodaja tudi ni določala odpravnin, obstajala je družbena klima, v kateri so šla številna podjetja v stečaj. Glede na to, kaj se je kasneje dogajalo s tekstilno industrijo, je vprašanje, koliko časa bi podjetje v takšni ali drugačni obliki lahko preživelo.«

Bi vi stečajni postopek končali prej?

»Če bi bilo vse odvisno le od mene, bi bil postopek že končan. Za vsak postopek s določeni koraki. Za vsako prodajo premoženja potrebujemo več mesecev, o tem ne odločata le kupec in prodajalec. Večkrat smo se srečali tudi z denacionalizacijskimi postopki, z lastniškimi razmerji ... Verjamem, da takšnih stečajev ne bo več. Lažje je izpeljati druge postopke, ki se končajo hitreje.«