Andrej Kalan, gospod prelat

Slovenci smo imeli pred 2. sv. vojno osebnosti, ki povojnemu režimu niso bile pogodu in so še danes skoraj pozabljene. Eden takih je tudi škofjeloški rojak Andrej Kalan, duhovnik, politik, časnikar in velik dobrotnik revnih dijakov in študentov ...

Znano je, kako je Tavčar po burnih sejah kranjskega deželnega zbora večkrat pristopil h Kalanu in mu v roke stisnil petak ali desetak, rekoč: »Na Andrejec, za študente, da ne boš hud!« So naši politični sodobniki pod fasado sprtosti še zmožni takšne kulture?

Poznate Andreja Kalana, »gospoda prelata«? Ne, seveda ne, saj ga ne morete, umrl je že leta 1933 (ko se je rodila moja mama in je v Nemčiji prišel na oblast Adolf Hitler). Mogoče je sicer, da še živi kdo, ki ga je srečal kot otrok. Jaz sem ga »spoznal« šele nekaj let pred koncem minulega stoletja, ko sem za ta časopis pisal biografski podlistek (Po ljudeh gor, po ljudeh dol) in ga srečal med znamenitimi Ločani. Moral pa bi ga na ta posredni način – preko izročila – spoznati že veliko prej, v začetku šolskega leta 1967/68, ko sem se kot povsem zeleni dijak Gimnazije Poljane nastanil v Domu Ivana Cankarja (po domače in s kratico: DIC) na Poljanski cesti 26 v Ljubljani. A kaj, ko nam ni takrat nihče povedal, kdo je gradil in upravljal stavbe, v katerih smo stanovali. Resnici na ljubo nas to tudi ni zanimalo, mladost živi za zdaj in za naprej, nazaj se začne človek ozirati šele, ko je starejši, taka je narava življenja. Takratni vzgojitelji nam tega tudi niso povedali. Česa? Da se je naš zavod do 2. sv. vojne imenoval Marijanišče in da ga je v prvi tretjini stoletja (1900-33) vodil Andrej Kalan iz Škofje Loke. Pa da je priimek Kalan iz Poljanske doline, ki sicer nima nobene zveze s Poljansko cesto in ljubljansko četrtjo »na Poljanah« …

Tako je do mojega drugega srečanja (pri polni zavesti) z gospodom prelatom prišlo šele 2. decembra 2008 v Domu na Fari v Stari Loki, ko smo na poseben način obhajali njegov 150. rojstni dan. Rodil se je namreč 2. decembra 1858 v bližnjem Pevnem. Domoznanski sotrudnik Pavle mi je naložil prijateljsko dolžnost, da vodim pogovor, v katerem sva znamenitega rojaka predstavila ob izidu knjižice, ki je izšla posebej za to priložnost. Občutek imam, da nama je to še kar dobro uspelo. S pomočjo knjižice Prelat Andrej Kalan / 1858-1933, ki jo je napisal Alojzij Pavel Florjančič, se lahko z gospodom še pobližje seznanite. V tem pisanju pa obudimo le nekaj splošnih in posebnih dejstev. Splošna so ta: 1. da je bil Kalan kot generalni vikar in stolni prošt, torej po položaju v cerkveni hierarhiji in po dejanskem vplivu drugi človek ljubljanske škofije, takoj za škofom Jegličem; 2. da je bil kot dolgoletni glavni urednik dnevnika Slovenec in mesečnika Domoljub ter kot predsednik Katoliškega tiskovnega društva in graditelj takrat najbolj moderne Katoliške tiskarne (zgrajene 1908; nam bolj znane pod poznejšim imenom Ljudska pravica) prvi mož slovenskega katoliškega tiska; 3. da je bil 33 let ravnatelj Marijanišča, ki ga je prevzel kot zavod za sirote, povečal pa še v internat za srednješolce oziroma v vzgojno-izobraževalno ustanovo, ki je bila pred vojno največja v Kraljevini Jugoslaviji; 4. da je bil (ne nazadnje) politik, eden vodilnih v SLS, v prelomnem času ob koncu 1. sv. vojne tudi minister (»poverjenik«) za poljedelstvo v Narodni vladi SHS. Avtor naveden knjižice opozarja na dejstvo, ki ni splošno znano, je pa zelo pomembno. »Dne 15. septembra 1917 je podprl Krekove strankarje v SLS proti dr. Ivanu Šušteršiču in sopodpisal izjavo za majniško deklaracijo. S to odločitvijo je vplival na škofa Antona Bonaventuro Jegliča, da je ta septembra 1917 podprl majniško deklaracijo, kar je povzročilo organizirano deklaracijsko gibanje po Slovenskem. Ker je tedaj Šušteršič razpustil SLS, je strankarska opozicija z Andrejem Karlinom na čelu izvolila začasen izvršilni odbor. Občni zbor Vseslovenske ljudske stranke je 27. decembra 1917 nato izvolil za vodjo stranke dr. Korošca, kar je bilo zelo pomembno za slovensko stvar v takratnih prevratnih časih. Za takratno konsolidacijo najmočnejše in najvplivnejše slovenske stranke je še posebej pomemben prav A. Kalan.« Skratka: Kalan je v burnih dogajanjih ob koncu 1. sv. vojne odigral eno glavnih in odločilnih vlog.

»Posebna« pa so v tem primeru nekatera dejstva, ki zadevajo Kalanov dejavni donos do slovenske književnosti. Sam je bil pesnik in publicist, vendar njegov opus ni niti popisan, kaj šele ovrednoten. Njegov odnos do literature in modernih tendenc v njej je bil konservativen, odgovarjal je njegovemu družbenemu položaju in osebnemu okusu. Hkrati pa je dejstvo, da je podpiral mlade in revne literate, tudi če mu njihovo pisanje ni bilo po volji. Čisto poseben odnos sta imela z Ivanom Cankarjem. Ta mu je pošiljal tekste za Slovenca, Kalan mu jih je dobro plačeval. Kadar je honorar mudil, je Ivan prosil za posredovanje brata Karla, poznejšega duhovnika, ki je bil tisti čas pri Kalanu oziroma pri Slovencu v službi. Navedimo samo nekaj utrinkov iz pisem, ki jih je pisal Ivan Cankar bratu Karlu z Dunaja. »A poslušaj! Jaz sem poslal K.- tri feljtone, a honorarja mi še ni poslal. Prosim Te, pojdi še ta hip k njemu; on Ti da rad 6 fl., katere mi pošlji takoj brzojavno, da jih dobim še jutri opoldne. Kar bo pošta veljala, naj ti da K.- in reci mu, da mu pošljem za poštnino še en podlistek. Jutri, t. j. v četrtek zvečer moram na vsak način denar imeti. Jaz ne vem, čemu K.- odlaša …« (24. avgusta 1998) »Včeraj sem pisal g. Kalanu za denar. Potrebujem ga silno; plačati moram stanovanje, kupiti čevlje, mark za hrano, skratka, bil bi v strašni zagati, če ne dobim prvega ničesar …« (30. januarja 1999) »Prosil sem g. Kalana, da naj mi kaj pošlje; on se doslej še ni oglasil in jaz pričakujem kakih novcev kakor grešna duša. Takoj ko prejmeš to pismo – takoj – pojdi k njemu in reci mu, da naj mi pošlje vsaj petak …« (22. marca 1999) »K. sem pisal za desetak; on molči. Če ga pošlje zdaj – do nedelje: na univerzo. – Hudič je to! V kavarni samo sem dolžan – 14 fl.!!!« (14. julija 1999)

Povsem drugačno je bilo razmerje znamenitih rojakov z gorenjskega juga – Ivana Tavčarja in osem let mlajšega Andreja Kalana. Florjančič navaja, kar je v svojih spominih napisal pisatelj Ruda Jurčec, nekdanji gojenec Marijanišča. Denimo: »… kaj se je dogajalo proti koncu leta 1921, ko je nekaj tednov ob petkih prihajala pred portal Marijanišča lepa, črna zaprta kočija Ivana Tavčarja kmalu po polosmi uri zjutraj. Beli konji so nervozno hrzali, ko smo se skozi vrata zapodili na Poljansko cesto, livrirani kočijaž s cilindrom na glavi je razjarjen miril konje z vajetmi, proti nam pa mahal z bičem, kakor da bi bili mi krivi, da se je hotela v nered zvrniti slika, katere soigravec je bil tudi on. Ivan Tavčar je bil na smrt bolan. Z Brega je prihajal vsak petek k svojemu rojaku in prijatelju Andreju Kalanu. Prijatelj mu je ustregel, da je bil v kapeli čisto sam – prelat pri oltarju, Tavčar pa v prvi klopi – in vedno je pristopil k obhajilni mizi. Ko nas že dolgo več ni bilo v hiši, ko je povsod donelo po miru in posvečenosti, sta bila sama v njegovi delovni sobi – pisec satire 4000 in prevajavec Kempčanove Hoje za Kristusom. Oba iz Poljanske doline – ob ljubitelja lepote slovenske besede, ki ju je na pragu večnosti vklepala v vrelce, podobne onim iz Krsta pri Savici, obsojene, da nikdar ne bodo usahnili …« (Skozi luči in sence, Buenos Aires, 1964)

Tavčar in Kalan sta imela res poseben odnos. V javnosti sta bila huda politična nasprotnika, osebno sta se kot rojaka kljub temu cenila in spoštovala, ostala sta prijatelja. Znano je, kako je Tavčar po burnih sejah kranjskega deželnega zbora večkrat pristopil h Kalanu in mu v roke stisnil petak ali desetak, rekoč: »Na Andrejec, za študente, da ne boš hud!« So naši politični sodobniki pod fasado sprtosti še zmožni takšne kulture?

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Avtomobilizem / sreda, 15. julij 2009 / 07:00

Višje in daljše ne gre

Renault je obogatil modelno paleto z novim Scenicom in Meganom Grandtourom.

Objavljeno na isti dan


Prosti čas / ponedeljek, 29. december 2008 / 07:00

Družinsko praznovanje

Flamingo band in A6 Ballet sta poskrbela za prijetno vzdušje ob praznovanju Koroninega rojstnega dne. Že petnajsta amaterska kuharska lenta je šla v ženske roke, zajčice so bile dobrodelno razpoložene...

Humor / ponedeljek, 29. december 2008 / 07:00

Cilj bo Liberec

Okrog sedemsto kilometrov do češkega Liberca lahko naraste tudi na štiri tisoč, če greš seveda še malce naokrog.

Prosti čas / ponedeljek, 29. december 2008 / 07:00

Razlaga sanj: Žaba

Jakob je bil ustanovitelj dvanajstih Izraelovih plemen.

Prosti čas / ponedeljek, 29. december 2008 / 07:00

Fricelj sindrom (38)

So dekleta, ki se vedno zaletavajo v vrata, ker glej ga zlomka, mizarju ni uspelo ujeti pravega kota, pa je potem ona tako nerodna, da je njena rama intervalno, na tri dni, rahlo plava.

Kultura / ponedeljek, 29. december 2008 / 07:00

Mladi glasbeniki za božič

Prejšnji ponedeljek so se na Božičnem koncertu v Avli kranjske občine predstavili učenci Glasbene šole Kranj. Poln avditorij je pozdravil več kot dvajset glasbenih točk, ki so jih to jesen s svojim...