Vesel Božič

Letošnji december je vendarle drugačen, kot je bil prejšnja leta.

Nihče nam ne prihrani slabih novic, strah pred finančno krizo visi v zraku. Dogajajo se stvari, ki ne sodijo v božični čas, in tam nekje bosta otroka preživela praznike brez mamice. Da bi jima olajšali bolečino, bomo nanosili igrač in poskrbeli, da se bo na njunem računu nabralo nekaj denarja. S tem bomo poskrbeli tudi za svojo ranljivost, ki jo občutimo ob tem. Toda, še preden bo konec praznikov, se bo zgodila nova družinska tragedija. Prazniki vzbudijo v nas najboljše in najslabše. Ljubosumni bodo še bolj ljubosumni in osamljeni še bolj osamljeni. Tisti, ki prekomerno pijejo alkohol, bodo le še bolj pijani in družinskih prepirov ne bo rešil Jezušček v jaslicah. Ljudje smo samo ljudje. V nas je lahko veliko človeškega in tudi živalskega. Med delovnimi dnevi se skrivamo za delom, za uspehi in se izgubimo v množici. Ko pa čas teče počasneje, ko nas mediji hranijo s filmskimi podobami srečnih družin, ko ostanemo brez črede – se nimamo kam skriti. Tako nastanejo konflikti, obračunavanja s samim seboj in z vsemi, ki so nam blizu. Krivda leti z enega konca na drugega, odgovornost za svoje lastne odločitve se izgubi v zraku. Božični čas naj bi bil čas za srečo. Če je ni v nas, jo lahko za kratke trenutke umetno ustvarimo in tako ogoljufamo sebe in druge. Lahko dobro jemo, dobro pijemo, se delamo, da ni skrbi, se obdarujemo in se pretvarjamo, da smo iz filma. Kakorkoli obrnemo praznike in naš vsakdan – človek je vedno sam. Kljub črednemu nagonu, kljub vsej pomoči, ki jo ljudje dobijo v stiskah, kljub kaviarju, ki ga bodo najrevnejši dobili v Milanu, je človek vedno sam s seboj. V dobrem in v slabem. Zato bi bila najbolj iskrena želja, da znamo živeti sami s seboj. Da ne iščemo krivcev zunaj nas, da ne čakamo na loto zadetke in na odrešitelje, ki bodo začarali naša življenja. Predolgo smo se zanašali na druge. Prevzemimo že enkrat odgovornost zase in za svoja dejanja. Potem bomo mogoče lažje razumeli, zakaj se je Jezus rodil v hlevu.