Opera v Retečah

Ob 100. obletnici ljudskega gledališča v današnjem KUD Janko Krmelj v Retečah je SKGG iz Ljubljane uprizorilo komično opero v dveh dejanjih (v slovenskem jeziku) Skopuh malo znanega ruskega glasbenega klasicista Vasilija Aleksejeviča Paškeviča (po Molieru).

Odlično Slovensko komorno glasbeno gledališče, katerega “spiritus agens” je prof. dr. Henrik Neubauer, je hkrati pripravilo v okviru svojih zavidanja vrednih dejavnosti že sedmo podobno predstavo, vse od l. 1996, ko je bilo ustanovljeno. Doslej so izdali kar nekaj knjig s področja glasbene in baletne umetnosti, izvedli opere, saj “uprizarjajo komorna glasbeno-gledališka dela vseh obdobij”, vsa izključno v slovenskem jeziku; kar pa je seveda vključno z obema profesionalnima nacionalnima operno-baletnima gledališčema v Ljubljani in Mariboru že prava redkost na slovenskih opernih odrih (www.drustvo-skgg.si).

Nekaj ali skoraj vsa navedena hotenja so bila tokrat spet uresničena v prvi slovenski izvedbi komične opere v dveh dejanjih po Molieru Skopuh komaj znanega ruskega glasbenega klasicista Vasilija Aleksejeviča Paškeviča (1742-1797) po libretu J. B. Knjažina in v prevodu Henrika Neubauerja. Ta je opero tudi režiral in priredil. Po letošnji ljubljanski premieri (v Drami SNG, 29. oktobra) in po eni od ponovitev v Ajdovščini (dvorana Prve slovenske vlade, 21. novembra), je omenjena opera prirajžala tudi na reteški »ljudski« oder. Ker je bila že premiera izvedena z orkestrsko spremljavo (dirigent Franc Rizmal), ajdovska s klavirjem (Nataša Valant), smo tudi tokrat njeno predstavo doživeli v vsej njeni tovrstni popolnosti. Vloge celotnega solističnega pevskega kvinteta (tenoristi: Andrej Debevec/Škrtež, Sebastjan Podbregar/Milovid, Matej Vovk/Lisjak; sopranistki: Katarina Perger/Ljubima in Rebeka Radovan/Marta in nazadnje še vloga najmlajšega, komaj 10-letnega Lovra Korošca/napovedovalec in pevec-solist v odmoru), so bile tudi v omenjeni reteški predstavi v režiji Henrika Neubauerja in kostumografiji Nade Slatnar izvedene v vsej pristni komiki; le-to poznamo edinole še pri obeh večjih in bolj popularnih skladateljih tega sloga Italijanu G. Rossiniju in Avstrijcu W. A. Mozartu. Ob kar treh tenorjih v tej operi pa naj še kdo podvomi, da so le-ti diktatorji (glasbenega) gledališča. Zdaj že kar opazna režija (in koreografija) ali kar njegova »šola« pa ostaja domena prav H. Neubauerja, v nasprotju s povsem komorno, asketsko sceno. Vešča taktirka dirigenta Franca Rizmala in verzirani glasbeniki (11: godalni kvintet in po dvoje flavt, klarinetov in /francoskih/ rogov; koncertni mojster Vasilij Meljnikov), ki so se v komornem sestavu večinoma izkazovali povsem solistično, so dali celotni predstavi enakovreden pečat. Tempo in ritmi glasbenikov so dajali tej bolj »singspielu« (dramma per musica) t. j. spevoigri kot pa komični operi, ravno pravšnji poustvarjalni impulz, o katerem bi se dalo še pisati. Tak je bil tudi eden od vrhuncev predstave na začetku 2. dejanja v vokalno-inštrumentalnem kvintetu. Manjše izvedbene nečistosti (pihal in trobil) v komornem orkestru pa tudi niso pretirano motile. Več kot znana Molierova zgodba o skopuhu (v ruščini tudi škrtežu) pa je tako zaživela v vsej svoji popolnosti. Pevci ji dodajo nemalo odrskih, gibnih, pevskih in govornih, s tem pa tudi karakternih posebnosti. Komorna opera je namreč zelo prozorno glasbeno tkivo, zraven pa je treba računati še na kar naprejšnje prilagajanje različnim (glasbenim) odrom.

Morda samo (obrobno) zapisano: pred tem se je izkazala v čast omenjeni obletnici tudi domača, reteška (ljubiteljska) kultura, saj smo po nekaj nagovorih slišali in videli še Reteške tamburaše (Janez Krmelj), vokalni Trio Quartet, sopranistko M. Benedik in baritonista A. Gartnerja s pianistom G. Koncem, I. Igličar v slov. narodni noši, Trio jaz pa ti (ta nas je pospremil z zunanjega balkona že na samo prireditev v slogu poletnih bayreutskih opernih predstav) ter avtorji veznih besedil: N. Avguštin, M. Cerar in B. Gartner.