Glikemični indeks ne pomaga samo sladkornim bolnikom

Besedilo: Mojca Šimenc
ponedeljek, 8. december 2008 / 06:00

Ena od prvih nalog, ki jih pred bolnike z na novo diagnosticirano sladkorno boleznijo tipa 2 običajno postavi zdravnik, je zmanjšanje telesne teže.

Naloga ni lahka niti za zdravega človeka, kaj šele za bolnega. Diete, take in drugačne, velik del ljudi spremljajo praktično iz mladosti, in mnogi se desetletja vrtijo v krogu hujšanja in vnovičnega pridobivanja telesne teže. Samo približno 20 odstotkov ljudi ima zaradi genetskih predispozicij bazalni metabolizem hiter in lahko jedo vse in veliko, pa se njihov indeks telesne teže ne bo dvignil nad 25. Vsi drugi so obsojeni na boj s kilogrami.

Optimalno: čimbolj konstantna raven sladkorja v krvi

Naše telo za svoje telo potrebuje energijo, ki jo v največji meri dobi iz ogljikovih hidratov. Ti se, ko jih zaužijemo, v prebavilih spremenijo v enostavne sladkorje in preidejo v kri. Zato pride do dviga sladkorja v krvi, zaradi česar trebušna slinavka začne izločati več inzulina, hormona, katerega naloga je, da odstranjuje viške glukoze iz krvi. Spreminja jih v trigliceride, ki se nalagajo v maščobne celice in povzročajo, da se redimo. Idealno bi bilo, da bi bil nivo sladkorja v krvi čimbolj konstanten, kar je praktično nemogoče doseči. Nivo glukoze v krvi se poveča vsakič, ko nekaj pojemo, vendar pri nekaterih živilih zelo hitro, pri drugih pa počasi.

Inzulin polni maščobne celice

Glikemični indeks je leta 1981 »iznašel« dr. David Jenkins kot pomoč sladkornim bolnikom pri nadzoru sladkorja v krvi. Živila je razvrstil glede na to, kako hitro se spremenijo v glukozo in dvignejo krvni sladkor. Laično rečeno: kako hitro »pridejo« v kri. Prej, kot se to zgodi, bolj in hitreje se dvigne glukoza v krvi in več inzulina telo potrebuje, da »normalizira« stanje. Več inzulina pa pomeni tudi več pretvorbe glukoze v trigliceride in hitrejši padec krvnega sladkorja (ki se »naloži« v maščobne celice, namesto da bi ostal v krvi in se porabljal za energijo), zato prej postanemo znova lačni. Višji, ko je glikemični indeks živil, večji in hitrejši dvig sladkorja v krvi povzroči. Tako ob uživanju hrane z visokim glikemičnim indeksom pridobivamo maščevje, čeprav hrana, ki jo jemo, sploh ni mastna. Opozoriti je treba, da dvig glukoze ni povezan samo z vrsto živila, pač pa tudi z njegovo količino. Več živil z nizkim glikemičnim indeksom bomo uživali in bolj bomo skrbeli za to, da bomo jedli večkrat in v manjših količinah (veliko hrane naenkrat namreč pomeni večji porast sladkorja v krvi – že zaradi količine same), manj se bomo (ob enaki telesni aktivnosti) redili. Na spisku živil z nizkim glikemičnim indeksom najdemo pravzaprav večino živil, ki jih uvrščamo med zdravo hrano.

Pasti glikemičnega indeksa

Glikemični indeks je tako lahko sladkornim bolnikom (pa tudi vsem ostalim) v veliko pomoč pri načrtovanju obrokov, vendar ima tudi svoje slabe plati. Največja je, da se njegova vrednost s predelavo (kuhanjem, mletjem …) ali zaradi naravnih vplivov spremeni. Primer za slednje je zorenje, kjer ima lahko zelo zrel sadež za 50 odstotkov višji glikemični indeks kot normalno zrel. Tudi razkuhan krompir ali testenine imata višji glikemični indeks kot pravno prav kuhana, spremenijo ga tudi vsi dodatki živilom (na primer sol pri arašidih). Glikemični indeks ni poznan za vsa živila, preračunan pa je na povprečno zdravo populacijo. Vendar se ljudje glede tega, kako presnavljamo hrano, zelo razlikujemo. Isto živilo tako lahko pri nekom s stališča glikemičnega indeksa »povzroči« pričakovani dvig glukoze v krvi, lahko nekaj večjega, lahko pa tudi manjšega.

Tabela glikemičnih indeksov (GI) nekaterih živil

Živilom, ki imajo glikemični indeks več kot 50, se je treba izogibati, živila z glikemičnim indeksom več kot 40 pa uživati v normalnih količinah. Brez omejitev lahko uživamo živila z glikemičnim indeksom pod 50, vendar tudi tu pri količini velja »zdrava pamet«. Za začetek je pametno sestaviti okvirni tedenski jedilnik, sestavljen iz petih dnevnih obrokov, pri čemer upoštevamo tudi prehransko piramido in pravilo najmanj petih enot sadja in zelenjave na dan. Res nam to vzame nekaj časa, vendar imamo potem mir in se lahko prenehamo obremenjevati s hrano. Hrana je v osnovi namreč zgolj in samo sredstvo, ki ga potrebujemo, da lahko živimo, vendar je od tega, KAKŠNO hrano bomo izbrali in KOLIKOKRAT na dan bomo jedli, zelo odvisna kakovost našega življenja. S tega vidika je hrana tudi zdravilo. Ko nam zdravnik predpiše zdravila, ki jih moramo jemati ob določenih urah, niti pomislimo ne, da se njegovih navodil ne bi držali in bi na primer »preskočili« dve tableti, potem pa jih zvečer vzeli več. Zakaj je torej pri hrani, ki je eno od najmočnejših zdravil, tako drugače? Zakaj čez dan mirno »preskočimo« obroke in se potem popoldne in zvečer, ko je naše telo tik pred tem, da odpove, najemo preko vseh meja? Človek mora jesti petkrat na dan in to živila, za katera ga je »programirala« narava.