Tišina je povsem običajen pogovor

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 2. avgust 2008 / 06:00

Andreja Valtanen, v Kranju jo bolj poznamo po njenem dekliškem priimku Rakovec, je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost diplomirala iz grafičnega oblikovanja, skupaj s sošolci je za izdelavo celostne podobe za Ljubljanski potniški promet prejela študentsko Prešernovo nagrado. Potem je prišel Finec Juha in jo odpeljal v deželo tisočerih jezer, kjer z družino živi že šestnajst let. Pogovarjala sva se o njeni družini, o življenju na Finskem in oblikovanju.

V Sloveniji se v teh dneh ne moremo ravno pohvaliti s pravim poletjem. A vendarle, ne glede na precej povprečne temperature in vsak drugi moker dan, smo, v primerjavi s Finsko, tu pri nas vseeno na toplem ...

"Seveda poleg vsega v Slovenijo pridemo uživat tudi toplejšo klimo. Kljub temu pa nas zadnji ne ravno poletni teden ni preveč motil, saj je bil podoben navadnemu finskemu poletju. Na Finskem se poletne temperature gibljejo med 15 in 20 stopinjami Celzija, kadar se segreje na 25 stopinj in več, pa Finci temu rečejo helle. Temperature na jugu Finske so primerljive s tistimi v Sloveniji na 1000 metrih nadmorske višine. Laponska na severu je še bolj hladna."

V primerjavi z nami imate vsaj zimo vredno svojega imena?

"Tudi ne več. Lani je bila po mnogih letih v Helsinkih spet zima brez snega. To pomeni, da v mestu in okolici ni bilo niti toliko snega, da bi ljudje lahko tekli na smučeh."

Lahti, kjer živite s svojo družino, je še nekoliko bolj severno?

"Lahti je oddaljen približno 100 km iz Helsinkov, kar za siceršnje finske razdalje ni veliko, kar se klime tiče, pa je kar precejšnja razlika. Mi smo imeli dovolj snega, je pa res, da je zima prišla kasneje, bila je krajša in manj mrzla kot pred leti. Med ljudmi velja, da je sicer ne ravno visok hrib Salpausselkä, pod katerim so tudi smučarske skakalnice, neke vrste mejnik. Južneje od njega naj bi bila klima drugačna."

Seveda pa se po šestnajstih letih, odkar ste se preselili na Finsko, v Slovenijo vračate tudi domov... Kje je zdaj pravzaprav vaš dom?

"Imam dva doma. Grem domov v Slovenijo in grem domov na Finsko.«

Pa vendarle, na začetku vam zagotovo ni bilo lahko?

"V začetku sem imela veliko večje domotožje, kot ga imam zdaj. Potem, ko sta se rodila otroka, mi je bilo mnogo lažje in zdaj tudi z drugačnimi občutki potujem med Finsko in Slovenijo. S sinovoma namreč lahko govorim slovensko, za kar sem prej imela le redke priložnosti. Mož se je v teh letih sicer naučil nekaj slovenščine, tako da predvsem razume slovensko, govori pa ne.

Marsikaj se je spremenilo tudi zaradi tehničnega napredka v zadnjem desetletju. Tu so mobilni telefoni, internet, elektronska pošta, preko tako imenovane Skype videokamere lahko komuniciramo tudi s sliko. Z domačimi se tako slišim oziroma "vidim" najmanj enkrat na teden. Zdaj že fanta kličeta v Slovenijo svoje bratrance."

Finci z Nokio celo "povezujejo ljudi", če se spomnim na znameniti slogan "Nokia conecting people"...

"Mož Juha je bil nekoč pri Nokiji v službi in je doma imel enega prvih prenosnih telefonov za širšo uporabo, ki ga je obdržal tudi potem, ko je zamenjal firmo in sva se tudi midva že poznala. To je bil dolgo najin edini telefon in ker je bil signal iz Slovenije tako slab, ni šlo drugače, kot da sem vedno, kadar sem govorila s Slovenijo, s telefonom visela pol metra skozi okno."

Bodočega moža ste spoznali na ICSID, mednarodnem kongresu združenj industrijskih oblikovalcev v Ljubljani leta 1992...

"Tako Evropa kot svet sta takrat večinoma že priznala Slovenijo, organizacija kongresa v Ljubljani pa je bila na neki način tudi priznanje oblikovalcev iz vsega sveta. Takrat sem približno pol leta delala v Gorenjskem tisku, ki me je štipendiral v času študija. Bili so tudi pokrovitelj tiskanega materiala. Našemu oblikovalskemu oddelku so omogočili prisostvovanje na kongresu, kar smo seveda z veseljem izkoristili. Jaz pa sem na kongresu spoznala tudi svojega bodočega moža. Juha Valtanen je bil takrat eden od vodij finskega Design foruma, centra za promocijo finskega designa.

Spoznala sva se že prvi večer, ko smo bili po uradnem sprejemu v Cankarjevem domu povabljeni še na družabni večer na ljubljanski grad. Tam sva sedela eden poleg drugega, iskrica je preskočila in ... Kongres je trajal nekaj dni in spomnim se, da si na koncu niti naslova nisva uspela izmenjati. Juha je samo vedel, kako mi je ime. Ob koncu kongresa se je pozanimal, kje je tiskarna Gorenjskega tiska, z dvema prijateljema prišel v Kranj in na recepciji vprašal, če imajo v službi slučajno kakšno oblikovalko Andrejo."

Moški znamo, ko gre zares...

"Ha ha, najbrž res. To je bilo v maju, poleti sem ga jaz obiskala na Finskem, on je spet prišel v Slovenijo. Septembra sva se poročila."

Septembra istega leta?

"Tako je. In sem se odselila na Finsko. Pravzaprav nisem nikoli imela nobenih želja iti v tujino, ampak v življenju je že tako, da se ponavadi obrne povsem drugače, kot sam načrtuješ. Vse skupaj je bilo res zelo hitro. Poročila sva se v soboto, v ponedeljek zvečer sva z letalom prispela v Helsinke, v torek ob 9. uri pa sem na tamkajšnji univerzi že imela tečaj finskega jezika."

Finski Juha bi veljal za našega Janeza, vsaj po pogostnosti tega imena...

"Mislim da ja. Juha ima god na kresno noč, kot Janez Krstnik. Se pa tudi na Finskem dogaja podobno kot v Sloveniji. Vedno manj otrokom je ime Juha, saj starši raje izbirajo bolj modna imena."

(v prostor priteče starejši sin Vikke Luka in v lepi slovenščini s pridihom gorenjskega narečja, a brez "finskega" naglasa vpraša mamico, če gre lahko ven) "Tako dobro ti gre slovensko?" pa mi pogumno odgovori : "Ja. Sevede."

Brez kakršnega koli naglasa. Ali oba sinova znata slovensko?

"No, malo se mu pozna, da je že deset dni v Sloveniji. Sicer pa so zanimiva srečanja Slovencev na Finskem, ko skupaj pridejo otroci staršev, ki izhajajo iz različnih koncev Slovenije. Kako zavijajo vsak svoje narečje. Dejstvo je namreč, da se naši otroci (vsaj v prvih letih) 90% vsega, kar znajo slovensko, naučijo od nas staršev. Svoja sinova sem že od vsega začetka učila slovensko. Vsaka moja beseda, ki je bila namenjena otrokoma, je bila v slovenščini. Finsko se z njima pogovarjam le, če so poleg njiju tudi njuni finski kolegi. Da mi ni potrebno dvakrat razlagati. Oba, desetletni Vikke Luka in osemletni Veikka Matic, kar dobro govorita slovensko, treba pa jih bo še naučiti tudi pisati.

Hecno je bilo, ko sta fanta z mojim kolegom oblikovalcem Dušanom Jovanovičem, ki tudi že dolgo živi na Finskem, nameravala govoriti finsko. Vajena sta bila namreč, da z moškimi govorita v finščini (ker pač z očetom govorita finsko)."

Tudi vi ste se, kot ste povedali, na Finskem najprej začeli učiti jezika ... Finščina se zdi precej zahtevna, kot je za tujce najbrž slovenščina. Le kako moreta biti v besedi dva k-ja skupaj?

"Dva k-ja skupaj? To vendarle ni tak problem, kot se zdi. No, da ne zaideva v slovnico. Mož je seveda že vnaprej poskrbel za to, da bi jaz na Finskem od prvega dne imela kakšno delo. Zaradi gospodarske krize, finska marka je takrat v parih mesecih devalvirala za 20%, je bilo nemogoče dobiti službo, še posebej kot tujec. Morala sem se naučiti jezika, tudi v oblikovanju se je začela računalniška doba in Juha je predlagal, naj študiram naprej. Tako sem vpisala Visoko šolo za oblikovanje v Helsinkih. Priznali so mi nekaj teoretičnih predmetov iz ljubljanske akademije, na novo pa sem morala opraviti predvsem praktične predmete in seveda diplomo. Ena od prednosti tega študija je bila zagotovo tudi ta, da sem se v okviru fakultete učila finskega jezika, katerega pouk je bilo zelo kakovosten, saj je bil namenjen samo študentom. Hkrati sem se učila tudi oblikovalskega dela z računalnikom."

Finsko vam gre zdaj dobro z jezika?

"Pogovorni jezik in razumevanje bolj ali manj obvladam... pisanje pa mi dela še nekaj problemov."

Torej ste na Finskem od vsega začetka razmišljali le o poklicu, za katerega ste se izšolali že doma, o grafičnem oblikovanju?

"Lahko bi tako rekla. Srečo sem imela, da je Juha takrat delal v Design forumu, kjer je vseskozi imel stike z oblikovalci, poznal je njihovo delo in razmišljanje in v tem smislu mu ni bilo nikoli težko razumeti tudi mene in mojega dela. Hkrati imamo oblikovalci prednost, da je naš jezik vizualni jezik in tako lahko opravljamo svoje delo, preden povsem osvojimo nek tuj jezik. Pred petnajstimi leti je bilo na Finskem še zelo malo tujcev, danes nas je nekaj več, vendar pa lahko z gotovostjo trdim, da je Finska v primerjavi z ostalo Evropo precej zadržana do tujcev. Prav tako tudi zanimanje tujcev za stalno naselitev ni ravno veliko. Država je kakopak nekje na koncu sveta, severneje ni ničesar več, jezik in kultura sta, zelo specifična zato se mnogi ljudje, ki pridejo z juga, nekako ne morejo navaditi na finski način življenja. V večini evropskih držav so se vselej križale ene poti z drugimi, kamorkoli si šel, si moral čez drugo državo, na Finskem nimaš več kam ...

Če greš na Finsko, potem si zagotovo namenjen prav tja in nikamor drugam. Menda celo begunci v Evropski skupnosti Finsko izberejo bolj kot zadnjo možnost, pa še takrat dostikrat le kot odskočno desko za naprej."

Bi tu lahko govorila o neke vrste patriotizmu, narodni zavednosti Fincev, ki so v prvi vrsti ponosni na vse, kar je finsko?

"Njihova narodna zavednost je nekaj prav posebnega. Če Američani v vrt postavijo ameriško zastavo, pa Finci pripadnost svoji državi pokažejo s tem, da za kilogram domačega finskega krompirja plačajo tudi po 17 evrov. Gre za prvi krompir, ki je čez 14 dni sicer že precej cenejši, a vendarle. Ta krompir pridelajo v zahodnem delu finske obale. Kmetje z njiv odvažajo sneg in jih pokrivajo s plahtami, samo zato, ker vedo, da bodo prvi krompir prodali za zlato. Prvi finski krompir pride na mize konec junija, začetek julija, ko je konec šole. Matura je na Finskem zelo pomemben praznik, saj se takrat ponavadi zbere vse sorodstvo in največ, kar gostom lahko ponudiš, je nov finski krompir. Istočasno imajo na Švedskem bistveno cenejšega. Ampak Finci potem razmišljajo, kako je njihov krompir mnogo boljši od Švedskega. Da se ne da niti primerjati."

Nekje sem prebral, da naj bi Helsinki veljali za eno dražjih mest v Evropi, kar ob domačem krompirju najbrž ni težko?

"Mislim, da danes ni več tako. Res, da je hrana draga, med dražjimi v Evropi, sicer pa ni več take razlike med Skandinavijo in Evropo, kot je bila pred desetimi leti. Kar se tiče nepremičnin, so cene v Lahtiju in Kranju skoraj povsem primerljive. Sicer pa je Finska zelo socialna država. Brezplačno šolstvo, dobri vrtci, državno zdravstvo, ki je ločeno od zasebnega, brezplačne knjižnice, dolga porodniška doba, paketi za dojenčke... To je sicer za Slovenijo nekaj normalnega, Finci pa imajo svojo socialno politiko za zgled drugim državam v Evropi."

O, še bi našel podobnosti med Finci in Slovenci. Že če pogledamo osnovne stereotipe o Fincih, kot so nagnjenost k depresiji, samomoru, alkoholizem ... Kot bi govoril o Slovencih ...

"Veliko Fincev, ki so bili prvič v Sloveniji, mi je reklo, da so se tukaj počutili zelo domače. Mogoče obstaja celo kakšna povezava. Sicer pa Finci niso hladni, za kakršne jih vsi imamo, drži pa, da so bolj zadržani. Znajo biti tiho. Tišina je pri njih povsem običajna oblika komuniciranja. Je pa res, da čimbolj proti severu greš, bolj do izraza prihajajo te finske značilnosti. Anekdota. Juha izhaja iz kraja Kajaani, ki je nekje sredi države, kakih 600 kilometrov iz Helsinkov. Spomnim se enega mojih prvih obiskov pri njegovih sorodnikih. Pri mizi nas je sedelo kakih pet, šest odraslih ljudi in nobeden ni rekel niti besede. Pili smo kavo, z žličko mešali po skodelicah, jedli posladek, imenovan pulla, in bili vsak zase tiho. Sem mislila, da je kaj narobe ...

Prav tako imajo Finci zelo različen občutek za čas, bolj greš proti severu, bolj čas izgublja pomen, bolj se ozirajo predvsem na to, da sonce vzhaja in zahaja, ura gor ali dol ni nič takega. Še bolj drugačni so Laponci in njihov življenjski ritem. Mnogi nikoli ne pridejo do Helsinkov, celo do Rovaniemija, ki je glavno mesto Laponske pridejo bolj poredko."

Če bereš knjige tudi pri nas popularnega pisatelja Arta Paasilinne, potem o Fincih najbrž veš vse ...?

"V njegovih knjigah, ki jih je precej, res najdemo mnoge značilnosti Fincev, tako dobre kot slabe."

Po končanem študiju ste se podali na samostojno oblikovalsko pot, kako je bilo s poslom?

"Diplomirala sem v štirih letih, ker pa Finska takrat še ni našla poti iz gospodarske krize, sem se poskušala znajti sama. Že v času študija sem spoznala slovenskega grafičnega oblikovalca Dušana Jovanoviča, ki živi tu na Finskem. Nekaj časa sem tako delala v njegovem oblikovalskem studiu, kasneje pa sva z možem ustanovila lastno podjetje Idus. To je bil čas, ko sta se rodila tudi najina sinova in smo se preselili v Lahti."

Iz prestolnice v provinco?

"Razlog selitve je bilo premajhno stanovanje v Helsinkih in precej nižje cene nepremičnin v Lahtiju. Za ceno majhnega stanovanja v Helsinkih smo si v Lahtiju lahko privoščili hišo. Sto kilometrov do Helsinkov in letališča pa tudi ni veliko."

Mož skrbi za organizacijo posla, vi oblikujete ...

"Lahko bi tako rekla. On sicer deluje tudi na drugih področjih, na primer v mednarodnem projektu financiranem s strani evropske unije skupaj z Estonci. Veliko delam za center za zaposlovanje. Ti centri pomagajo tudi ljudem, ki ustanavljajo nova podjetja, in jim v okviru tako imenovanih konsultantskih dni nudijo pomoč. Ena izmed oblik take pomoči je tudi oblikovalska storitev, priprava nekega osnovnega paketa, od logotipa podjetja, vizitke, dopisnih papirjev, internet strani in podobno. Storitev je za podjetnika subvencionirana."

Čemu pripisati tak uspeh finskega designa, ki že več kot petdeset let doživlja izjemno velik ugled tako doma kot v svetu?

"Zakaj se finski design po uspehu loči recimo od italijanskega, ki je prav tako svetovno znan. Moje osebno mnenje najlažje razložim na primeru. Zlata doba finskega uporabnega dizajna so bila petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja.

Oblikovalec Kaj Franck je v tistih letih oblikoval namizni servis "teema", v katerem so skodelice, krožniki, pa tudi posode, ki so se imenovale pod geslom "owen to table" in jih je moč postaviti iz peči na mizo, saj so kvalitetno oblikovane in izdelane. Gre za servis, ki je še danes v proizvodnji, najdete pa ga tako v veliko svetovnih muzejih oblikovanja, kot v kuhinji finske predsednice in pri najbolj zakotnem ribiču z Laponske, ki za oblikovalca najbrž še nikoli v življenju ni slišal. Upam si trditi, da vsaj kakšno skodelico iz tega servisa najdeš skoraj v vsakem gospodinjstvu. Ker jim je všeč, ker je uporaben, ker je finski. In izdelkov takega tipa je na Finskem še mnogo. Izdelujeta jih dve finski firmi Iittala in Arabia. Zanimivo, da njihova vrednost kljub obrabljenosti in starosti še vedno ostaja nespremenjena. Ti kozarci, iz katerih pijeva, so prav tako znamke Iittala. Oblikovala jih je v petdesetih letih žena znamenitega arhitekta Alvarja Aalta, Aina Aalto. Zmagala je na natečaju, kozarci so šli v proizvodnjo in so še danes po več kot petdesetih letih prodajni hit. Če nasprotno pogledate italijanski design in recimo prav tako znani ožemalec za limone razvpitega oblikovalca Alessia. Kdo ima v Italiji ta predmet doma. Arhitekti, oblikovalci, tisti, ki se spoznajo na design, mogoče kdo, ki se obrača po trendu ... Kmet na Siciliji tega zagotovo ne bo uporabljal.

V tem je razlika, finski uporabni design se je razvil iz potrebe in je ljudem preprosto prirasel k srcu. Izdelki so večni in ne zastarijo. Tipična finska tekstilna znamka je Marimekko. Posteljnina te firme iz šesdesetih let, lahko obrabljena, ki jo najdeš pri babici na podstrehi, ima še vedno veliko vrednost in jo lahko za dober denar prodaš na bolšjem trgu, ki je tako ali tako danes ena najbolj popularnih oblik reciklaže na Finskem."

Gre za cenovno drage izdelke?

"Seveda se taki izdelki ne morejo meriti z nobenimi kitajskimi in drugimi poceni izdelki. Niso pa tako dragi, da si jih ne bi mogla privoščiti večina Fincev. Bistvo teh izdelkov niso cene, ampak dejstvo da so izdelani kvalitetno, ker so te in te znamke, predvsem pa so domači, finski."

Taka nacionalna zavest je najbrž v Slovenijo neprenosljiva. Nimam občutka, da bi Slovenci imeli v genih tovrstno domoljubje ...

"Po moje je prenosljiva, zakaj ne? Pri nas ljudje znajo ceniti stvari, ki so bile izdelane pred 70 leti in več, nimajo pa vrednosti izdelki iz bližnje preteklosti. Mislim, da ga ni več kmeta, ki bi staro kmečko skrinjo zavrgel.

Pred leti je bila na Finskem kampanja, če bi vsi Finci na leto kupili za toliko in toliko evrov več domačih izdelkov, bi bilo toliko in toliko ljudi manj brezposelnih. Akcija je imela velik uspeh. V Sloveniji je ta zavest najbrž še vedno na zelo nizki ravni. Ljudje negodujejo, da recimo čevljarska industrija propada, obenem pa bodo na svojih policah doma komaj našli kakšen par slovenskega proizvajalca. Pa ni rečeno, da so bili čevlji tujega proizvajalca toliko boljši in cenejši, ko so se odločali z nakup. Odločali so se po stari navadi, ki jo imamo še iz Jugoslavije, namreč, tisto, kar je narejeno v Jugoslaviji je slabo. Bodimo odkriti, večinoma je tudi bilo slabše kvalitete, ampak danes tega ni več. Slovenski izdelki so visoko kvalitetni, žal pa se z našo miselnostjo tega še ne zavedamo. Seveda podjetja ni mogoče rešiti le z domačim trgom, bi pa zagotovo kakšen manj izgubil službo, če bi Slovenci kupovali slovenske izdelke. Finci kupujejo finske izdelke, čeprav so ti dražji."

Slovenci Finsko najbolj prepoznamo po smučarskih skakalcih, voznikih formule ena, znamki Nokia in državi, kjer domuje Božiček, koliko povprečni Finec ve o Sloveniji?

"Bore malo, poznajo skakalce, Planico, Kranjsko Goro, sicer pa ne vedno, da so nekateri izdelki, ki jih je mogoče dobiti pri nas, iz Slovenije. Na Finskem recimo vidim izdelke Gorenja, med vodilnimi po prodaji počitniških prikolic in avtodomov je firma Adria Mobil. Videla sem že izdelke Medexa, predvsem naravna zdravila na podlagi medu, Palomin toaletni papir..."

Ste kaj v povezavi s Slovenijo, kar se tiče oblikovalske stroke?

"Slabo. Spremljam spletno stran oblikovalcev, ki je neodvisna in ne spada v okvir nobene organizacije. Zato lahko tam preberem zanimiva mnenja. Sicer pa mi o dogajanju poročajo starši, kaj več pa izvem še preko spletnih strani. Med seboj mnenja in novice izmenjujemo tudi Slovenci, ki živimo na Finskem. Nekaj deset nas je in se nekajkrat na leto dobimo na srečanjih v Helsinkih."

Kako pogosto se vračate?

"Dvakrat na leto. Pozimi pridem samo s sinovoma, poleti na dopust pridemo vsi štirje. Prav srečo imamo da od lanske pomladi obstaja direktna povezava Helsinki - Ljubljana. Finnairova letala letijo skoraj vsak dan in so menda precej polna. Finci radi hodijo v Slovenijo, predvsem jih zanimajo gore."

Imate dvojno državljanstvo?

"Imam samo slovensko državljanstvo a imam na finskem enake pravice kot Finci, tako da ni potreba po dvojnem državljanstvu. Pred leti dvojna državljanstva niso bila mogoča, sama pa se nisem hotela odreči slovenskemu. Čeprav je sedaj drugače, bom kar ostala pri čemer sem. Imam pa željo pridobiti dvojno državljanstvo za oba sinova, saj sta vendarle tudi Slovenca. Že dve, tri leta imam v načrtu urediti potrebne dokumente za to, pa ponavadi, ko pridemo v Slovenijo, nikoli ni pravega časa za to."

Za koga navijate, ko se karavana svetovnega pokala v smučarskih skokih ustavi na tekmi v Lahtiju, kjer so skakalnice nedaleč od vašega doma?

"Fantje so seveda najprej za Fince, jaz pa za Slovence. Če so vsi dobri, potem je veselje dvojno."