Kaj hoče pederetka od mene?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 2. avgust 2008 / 06:00

Zdaj tudi javnost ve, da je pisatelj, ki se je dolgo "skrival" za psevdonimom Gojmir Polajnar, v resnici Boris Pintar, doma iz Poljan nad Škofjo Loko, živi v Ljubljani. Pogovor z njim je nastal ob izidu njegove nove knjige.

Borisa Pintarja, rojaka iz Poljan, je pot iz Poljanske doline zanesla v prestolnico, kjer je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture, potem je začel poklicno pot kot profesor filozofije in sociologije. Čez čas ga srečamo kot vodjo gledališkega programa v Cankarjevem domu, zadnje desetletje pa poizkuša grenko-sladki kruh poklicnega pisateljevanja. Svoja dela objavlja v revijah tako doma kot v tujini. Pod psevdonimom Gojmir Polajnar je leta 1998 v samozaložbi izdal roman Ne ubijaj, rad te imam, ki je nato izšel v angleškem prevodu Don't Kill Anyone, I Love You, New York: Spuyten Duyvil, 2001. Skupaj z Jano Pavlič je soavtor knjige Kastracijski stroji, Gledališče in umetnost v devetdesetih / Castration Machines: Theatre and Art in the Nineties, Ljubljana: Maska, 2001. Pri založbi ŠKUC pa je, tokrat znova pod psevdonimom Gojmir Polajnar, objavil dve zbirki kratkih zgodb: Družinske parabole, 2005 in Atlantis, 2008.

Atlantis, vašo zadnjo knjigo, ste pisali v Barceloni, v okolju, ki niti malo ne spominja na vaše Poljane. So vam drugačni vetrovi ponujali pri pisanju kakšne nove ideje?

»Že dvajset let živim tu in tam. Vendar domač kraj ostaja tisto pribežališče, kjer sem dobival prve izkušnje, nanj sem čustveno navezan in del tega sveta vnašam tudi v svoje pisanje. Barcelona kot kulturna prestolnica me je navdušila in navdihovala, vanjo sem umestil eno izmed zgodb (Mesto čudes), hkrati pa mi je prizadejala kar nekaj bridkosti.«

Če za trenutek še zmeraj ostaneva v krajih pod Blegošem, me zanima, kdaj ste začeli pisati?

»Prve objave segajo v šolska leta. Takrat sem pod mentorstvom profesorice Milene Sitarjeve pisal tudi v revijo Pionir. Moje zgodbe je sprva pretipkaval oče. Pisanje se je nadaljevalo skozi srednjo šolo do študentskega obdobja, ko sem svoja dela objavljal v različnih revijah. Drugih pisateljskih nagibov, ki bi stremeli k objavljanju, v naši družini ne poznam, nekateri pa so bili vešči novinarskega peresa, ali so pisali politične govore.«

Katera zvrst pisanja je bila tista, ki vas je privlačila?

»Najbolje sem se izražal v prozi, čeprav sem se kot pubertetnik preizkušal tudi v poeziji, vendar sem kmalu ugotovil, da pri tem nisem bil tako dober, kot bi moral biti. Pisal sem tudi krajša dramska dela. Leta 1981 sva z Andrejem Šubicem napisala dramsko priredbo Tavčarjeve Šarevčeve slive, ki jo je Andrej z igralko Anico Berčič uprizoril v KUD-u Ivan Tavčar v Poljanah. Leta 1998 je spet za Poljance nastala Osebna legenda, dramatizacija romana Alkimist Paula Coelha, s katero se je režijsko spoprijela Saša Božič. Moj prvi roman je za oder priredil Niko Goršič in ga pod naslovom Ubijaj! Nimam te rad! uprizoril v Globalnem gledališču v Ljubljani. Vendar je proza tista, h kateri se vedno vračam.«

Je za vami že bogata bera?

»Za moja leta niti ne tako bogata. Imam izdan roman in dve zbirki kratkih zgodb, ter knjigo esejev o gledališču in umetnosti, v kateri razmišljam o umetniških delih in teoriji umetnosti ter družbe. Ne pišem veliko, kar pa potem izdam, temu posvetim veliko časa in dela. S knjigo želim biti tako zadovoljen, da še čez leta v njej ne bi ničesar bistveno spreminjal.«

Svet postaja vedno bolj globalen tudi v literaturi. Kdo od pisateljev je v vas pustil prav posebne sledi?

»Težko bi imenoval enega kot vzornika. Mnogi so vplivali name, čeprav ta vpliv ni vedno neposredno opazen, največkrat ga ugotavljajo literarni kritiki. Med Slovenci sem od nekdaj občudoval Draga Jančarja, čeprav ne piševa o istih temah in v istem slogu in čeprav ne pišem tako zgrajenih del, kakor on. V nekaterih zgodbah se navezujem na rojaka Ivana Tavčarja. Med ameriškimi pisatelji zelo cenim Gora Vidala, prav tako me je prevzela knjiga Middlesex pisatelja Jeffreya Eugenidesa, občudujem turškega nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka, avstrijsko nobelovko Elfriede Jelinek, blizu so mi Thomas Bernhard, Umberto Eco, Michel Houellebecq, Suzana Tratnik … Svojega dela ne primerjam z njihovim, priznam pa, da so imeli na moje pisanje določen vpliv.«

Atlantis je po Družinskih parabolah vaša druga zbirka. Kakšne zgodbe nam prinaša?

»Lahko bi rekel, da je skupni imenovalec vseh zgodb nekakšna nemoč v medsebojnih odnosih. Bodisi med moškim in žensko, bodisi med istospolnima partnerjema. Razmerij homoseksualnih parov nisem poskušal idealizirati (Sofist). Še več: trudil sem se, da bi kar se da tankočutno prikazal zagate medsebojnih odnosov in sobivanja. Pripovedovalka najdaljše zgodbe, Jaz, Klavdija, je glavna junakinja Klavdija, ki se sooča z osebnimi in intimnimi težavami, ko se njen partner ter oče njunega otroka spusti v razmerje z drugim moškim. Uvodna zgodba z naslovom Labodji spev je pisana s perspektive mlade, premožne in izobražene muslimanke, ki se zaljubi v mulata in kristjana. Za ljubezen se je pripravljena celo odreči svoji patriarhalni družini. V Atlantidi se soočimo s spolno seanso mladeniča v usnju in starejšega univerzitetnega profesorja …«

V spremni besedi je Gašper Malej celo napisal, citiram: … da se Polajnar v zadnjem besedilu zbirke Atlantis sprašuje, kakšnega spola je strašilo, pri tem pa opisuje zgodbo prav z njegove perspektive … Kaj to pomeni?

»Knjiga je nastala v Barceloni, v Španiji. Tam sem preživel del lanskega leta, učil sem se špansko, dobro sem se seznanil s katalonsko kulturo in različni vplivi tega bivanja so opazni tudi v knjigi. Zgodbe so postavljene v različna evropska mesta, dogajanje je mednarodno in večkulturno. Selitev v Barcelono je bila posledica mojih osebnih pričakovanj, ki pa se niso uresničila. Že na začetku sem doživel trpka razočaranja, ki so me zelo prizadela in kot nekakšna obramba so potem nastale te zgodbe. V knjigi se ne sprašujem samo tega, kakšnega spola je strašilo, /smeh/ ali katere rase je Dorian, kdo je pederetka, kako je Lolita postala Lolek, kaj počne Ojdip na Slovenskem, je Platon odobraval homoseksualnost, kdaj bo vesoljni potop … iščem še druge odgovore, zanima me tudi razmerje med literaturo in teorijo, saj sta navzoči ena v drugi. Teorija, recimo, stremi k splošni veljavnosti, vendar včasih v njej prepoznamo le v zapleten jezik preoblečene zasebne strahove. Homoseksualnost tako postane tista točka brez smisla, ki je pogoj kakršnekoli družbene strpnosti.«

Da ne pozabim vprašati, kdo so pederke?

"Pederka je med istospolnimi partnerji udomačen izraz. To so prijateljice in zaupnice gejev, ki jim stojijo ob strani v njihovih ljubezenskih težavah. Uporabljajo se tudi drugi izrazi z istim pomenom: gejevska mama, gejevska nevesta, taška …«

Je potemtakem Atlantis knjiga s svetovljanskim navdihom, ali v njej raziskujete čustva, ki se dotikajo domala vsakega, ne glede na to, kje živi?

»Izhodišče pisanja so osebne zgodbe. Osebe so zamenljive, ni važno, kje živijo, ker se čustvovanja ljudi v različnih kulturah ne razlikujejo tako močno. Ljudje se v enakih situacijah odzivamo podobno. Gre za vsakdanje družinske odnose v sodobnih družinah. Zanimali so me odnosi staršev in otrok. In stvari, o katerih na glas ne govorimo, se pa dogajajo tudi v našem okolju, ko se na primer zaradi dvojne spolne usmerjenosti partnerja pojavi še tretja oseba, ljubimec, ki poruši vizijo klasične družine. Knjiga se dotika tudi nekaterih globalnih civilizacijskih vprašanj, na kar namiguje že naslov Atlantis, izgubljena civilizacija. Ali je zahodna civilizacija res tako bleščeča, kot sami sebe prepričujemo, ali pa v sebi skriva določene slabosti, ki bi lahko botrovale nekaterim premikom proti zatonu te kulture.«

Razpeti ste med lokalnimi Poljanami in svetovljansko Ljubljano. Ima družba tu in tam do istospolnih družin dovolj strpne poglede?

»Istospolnim družinam ljudje še niso naklonjeni, ne v mestu, ne na podeželju. Kjer je eden od partnerjev biseksualen, usmerjen na oba spola, je opazna določena mera strpnosti, dokler je takšna spolna usmerjenost prikrita. V mestu se neke stvari lažje skrijejo, kakor na vasi. Strah, da se je potrebno skrivati, je med drugačnimi pogosto prisoten. Nismo najbolj odkriti drug do drugega. Marsikje se okolica spreneveda, da nečesa ne ve, čeprav so ji poznane podrobnosti.«

Vi kot pisatelj opozarjate na to vidno-nevidno. O tem ste pisali že v Družinskih parabolah, in sedaj v Altantisu?

»Pisatelji pišemo o vsem, kar zaznavamo v družbi. Tudi o stvareh, o katerih drugi ne želijo govoriti. Tudi to je del življenja, ki ga v literaturi skušamo ubesediti čimbolj celovito. Istospolno usmerjeni obstajajo, to vpliva tako na njihovo osebno življenje kot na življenje družbe. Takšne, le na videz nepomembne teme, so zame posebej zanimive. Kot pisatelj lahko gledam na svet skozi strpne oči, ali polagam besede v usta nestrpnežem. Tako orišem problem z več zornih kotov, zgodba je večplastna in morda spodbuja k razmisleku.«

Ste tudi zato začeli pisati pod psevdonimom Gojmir Polajnar?

»Ja. Psevdonim še vedno uporabljam, vendar je za pisanje o osebnih, neizrečenih stvareh potrebna dobršna mera poguma, ne glede na to, kdo piše. Psevdonim v tem primeru nima posebnega varovalnega učinka.«

Ali laže pišete, ko ste srečni in zadovoljni, ali takrat, ko se v vaše srce naseli bolečina?

»Lažje pišem brez bolečine, bolečina človeka ohromi in šele, ko jo premagam, jo lahko opišem z literarnimi sredstvi. To pa je proces dela, ko zjutraj vstanem in pišem, popoldne pa berem in preverjam informacije in namige, ki sem jih uporabil pri pisanju. Čustva so gotovo vir navdiha za ustvarjanje, da pa neko delo dokončamo, potrebujemo tudi vztrajnost. To, kar mene privlači pri nekem umetniškem delu, je strast, ki jo je umetnik vložil v svoje delo.«

Jaz, Klavdija

Po spovednih zakramentih je družinski svet sklenil, da je splav edina sprejemljiva rešitev. Bila sem v tretjem mesecu, kakor muslimanka, ki jo bo družina izločila, ji odvzela otroka, onemogočila preživetje, če si bo upala pokazati, kdo ji je všeč. Na bogati strani sveta, ki je počela to, zaradi česar je druge kaznovala, revna kot cerkvena miš in moč kljubovanja mi je pešala. Laurentova družina bi poskrbela za otroka, jaz jih nisem zanimala, obetala se mu je diplomatska kariera, pri kateri bi mu bila v napoto. Vsi okrog mene so se čutili odgovorne, da urejajo stvari zame, močan tok me je nosil zdaj na levi zdaj na desni breg. Med prvimi sem demonstrirala proti omejevanju pravice do splava. Da bi ženskam moški narekovali, kako naj koristijo svoje telo in življenje, tisti, ki niso nikoli sami vzgojili otroka, materinska ljubezen je ob ločitvi pomenila, da bo ženska skrbela za naraščaj, moški so lahko očetovstvo prekinili, kadar otrok ni izpolnjeval njihovih pričakovanj, in krivili matere za vzgojo, ko so bili oni zaposleni s pomembnejšimi stvarmi, še despoti so skrbeli za svoje potomstvo, naši ločenci pa so tožarili matere za cent. V meni je raslo nekaj živega, nekaj čudovitega. Nekdo je bil z menoj. Težko sem razmišljala o njem ali njej kot o zarodku brez imena, ko sva se pogovarjala, si pošiljala poljube, nosečnost je drugo stanje, živim s teboj, ki te bom rodila, ali ne. Kruta je odločitev drugih, kaj naj storim za njihovo dobro ime, ne da bi me vprašali, ne da bi te imenovali. (Odlomek zgodbe iz zbirke Atlantis, Ljubljana: ŠKUC, 2008) Gojmir Polajnar (Boris Pintar)