Kurjenje ni umna raba lesa

Besedilo: Štefan Žargi
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 31. julij 2008 / 06:00

Svet za les opozarja, da bi lesno bogastvo morali opredeliti kot strateško surovino in podpreti lesnopredelovalno panogo.

Ljubljana – Sredi junija je Svet za les, ki ga je pred štirimi leti ustanovil prof. dr. Franc Pohleven z oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, objavil Memorandum za umno rabo lesa, ki ga je naslovil v tem predvolilnem času na javnost in vse politične stranke. V njem opozarjajo, da v Sloveniji nimamo pametnega odnosa do lesnega bogastva in da je že skrajni čas, da se odločimo za prestrukturiranje k sonaravnim materialom, pri čemer mora postati les strateška surovina, s katero bomo bolj umno gospodarili, lesnopredelovalno panogo pa je potrebno podpreti in razviti. Vse to bo hkrati tudi lahko pomemben prispevek k zmanjšanju emisij CO2 in blaženju podnebnih sprememb. Prof. Pohlevna smo povabili k pogovoru.

Ste ustanovitelj Sveta za les. S kakšnim razlogom?

»Pred nekaj leti je prišla novica o tem, da bosta Evropska skupnost in naša država podprli kurjenje lesne biomase kot pomembnega energetskega vira, ki bo zmanjšal porabo fosilnih goriv. Pojavile so se stimulacije v tej smeri in to je bil udarec lesni industriji. Če namreč enostransko podpreš eno dejavnost, ki sloni na isti surovini, se znajdejo druge v podrejenem položaju. Pred štirimi leti sem organiziral precej odmevno mednarodno konferenco z udeležbo mednarodno priznanih strokovnjakov na temo 'Les za kurjavo ali za pohištvo?', ki je izostrila to vprašanje in ob zavračanju naši tez smo po zgledu nekaterih razvitih evropskih držav (Avstrija, Nemčija) tudi mi ustanovili svet za promocijo lesa. Vanj sem vključil ugledne osebnosti, ko sta dr. Plut, dr. Lučka Kajfež Bogataj, znane arhitekte, gradbenike, vremenarje, ugledne predstavnike strok razen gozdarjev in lesarjev.«

Kakšen je torej cilj Sveta za les?

»Naš cilj je, da bi zagotovili celovito in smotrno izrabo lesa, kar pomeni predvsem uporabo lesa za lesne izdelke in šele odpadke naj bi uporabljali kot gorivo. Kot biolog in rastlinski fiziolog sem seveda zagovornik pametne uporabe gozdov, kjer je sekanje podrasti podobno, kot da bi človek začel pobijati otroke. Uporabljati moramo zrel gozd, saj le mlada drevesa ob svoji rasti intenzivno vežejo CO2. Ne strinjamo se s kampanjo, ki propagira sekanje dreves kar povprek, z izgovorom, da se nam dežela zarašča. Kurjenje lesa je lahko del celovite izrabe lesa, ne sme in ne more pa biti kurjenje z lesom način, cilj ravnanja z gozdovi. Iskanje energetskega vira v razmerah naraščajoče porabe energije je napačna politika. Čas je, da se vprašamo, kako lahko z energijo varčujemo, pri čemer ima les kot plemenita tvarina lahko izredno pomembno vlogo. Vprašajmo se po tem, koliko energije je potrebno za aluminij, jeklo, plastiko ali kakšna je energetska bilanca betonskih stavb v primerjavi z lesenimi hišami. Tudi v pogledu vplivov na okolje pri kurjenju lesa nismo napravili nič, saj se tudi pri tem, kot pri fosilnih gorivih, sprošča CO2, razlika je le v tem, da se je ta CO2 vezal v les pred na primer 50 leti, pri fosilnih gorivih pa pač precej prej.«

Sredi julija ste v Svetu za les pripravili Memorandum za umno rabo lesa. S kakšnim namenom?

»Dejstvo je, da z našimi predlogi zelo težko prodremo v javnost, posebej pa v politiko. Dovolj zgovorno je, da ko sem lani predstavljal naše predloge Državnemu svetu, sem imel za predstavitev te zahtevne tematike le štiri minute. Memorandum smo v tem predvolilnem času, poleg javnosti, namenili vsem političnim strankam s predlogom, da v svoj volilni program vključijo tudi umno uporabo lesa v njegovem celotnem življenjskem ciklu. Vprašajmo se, koliko težke industrije še prenese Slovenija in kako izrabljamo edino surovino, ki jo imamo na pretek, to je les. Namesto kampanje in celo stimulacij za kurjenje lesa podprimo lesno predelavo, s čimer bomo prispevali k varčevanju z energijo in s tem tudi razbremenjevanju okolja. Že v sosednji Avstriji imamo dovolj zgledov, kako je mogoče to storiti. Pri nas država obilno podpira gozdarstvo, lesarstvo pa ostaja le gospodarska panoga, povsem prepuščena trgu. Le v takih razmerah je mogoče, da država izda brošuro z abotnim naslovom 'Iz gozda v peč'.«

Na kakšen način pa naj bi država po vašem mnenju podprla lesarstvo?

»Predvsem smo ena redkih držav z obilico gozdov, ki nima svojega inštituta za les. Panoge, ki imajo svoj nacionalni inštitut, imajo avtomatično razvojno zaledje. Lesna panoga nima niti enega svojega človeka v politiki, niti v ministrstvu, kaj šele v vladi. Država je pri nas do lesarstva skopa mačeha in se ne zaveda možnosti, ki jih lesno bogastvo odpira. Kurjenje lesa ne prispeva bistveno k znižanju emisij CO2, k obvladovanju klimatskih sprememb bi prispevala preusmeritev na sonaravne materiale, med katerimi je les najmanj obremenjujoč. Iz lesa je danes možno poleg objektov in pohištva narediti tudi visoko tehnološke izdelke, od izolacijskih pen, tekočih goriv, plina do zdravil, barv, lepil in drugih kemikalij. En kubični meter lesnih izdelkov zniža v končnem izračunu količino CO2 v ozračju za ekvivalent dveh ton, zato bi morali lesne izdelke uvrstiti v izračune kvot CO2, ki po Kjotskem protokolu prispevajo k znižanju toplogrednih plinov.«

Kakšne konkretne spremembe v zvezi s predelavo lesa predlagate?

»Na gozdnatih območjih Slovenije predlagamo ustanavljanje tehnoloških centrov za strokovno podporo in uvajanje novih tehnologij predelave lesa, na podeželju pa organizacijo pospeševalne službe za spodbujanje in usmerjanje predelave lesa. Uvesti bi bilo potrebno označevanje izdelkov in storitev glede na to, koliko proizvodnja materiala, njihova izdelava, uporaba in razgradnja vplivajo na emisije toplogrednih plinov in na okolje v celotnem življenjskem ciklu. Uveljavljati bi morali politike označevanja na ravni pravnega reda EU.«