Na Robleku je bil moj konzervatorij

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. julij 2008 / 06:00

Letošnje leto je Avsenikovo leto, saj mineva 55 let od začetka glasbe, ki sta jo ustvarila brata Slavko in Vilko Avsenik in je spremenila glasbeno podobo sveta. Avgusta pripravljajo pri Avsenikovih v Begunjah veliko praznovanje. Pred njim smo se pri Avsenikovih doma pogovarjali s Slavkom Avsenikom in ženo Brigito.

Slavko, z ženo Brigito stanujeta v Ljubljani, vendar sta skoraj vsak dan v Begunjah, kjer skrbi za Avsenikov dom sin Gregor. Kaj vas tako vleče v rodno vas?

Slavko: »Tukaj sem doma. Všeč mi je ta kraj, s katerim ostajam trdno povezan. Sin Grega je prevzel gostilno, žena Brigita pa skrbi za galerijo in muzej. V Begunjah mi ni dolgčas. Zvečer se vračam v Ljubljano. Zaenkrat v mojem življenju brez Begunj ne gre.«

V svojih spominih pogosto omenjate fantovska leta. Njim ste posvetili tudi nekaj svojih skladb. Česa se najraje spominjate?

Slavko: »Otroci smo morali doma veliko delati. Spominjam se košnje. Lepe spomine imam na delovno brigado, s katero smo na Planinci podirali les. Spominjam se Planice, kjer sem kot smučarski skakalec pogosto treniral in tekmoval. V Begunjah smo imeli družbo, ki je bila vsak večer skupaj. S kolesi smo se vozili k Sveti Neži nad Tržičem, kjer sem se ženil pri Dolinškovi Brigiti, moji sedanji ženi. Veliko sem bil v Lescah, kjer je imela teta tovarno nogavic in v kateri sem se izučil za pletilca. Zaradi tega poklica sem zapustil domačo vas in se zaposlil v ljubljanski tovarni Tonosa.«

Brigita: »Fantje so se kar usuli pred našo gostilno. Pred njo je bilo včasih tudi po sedemdeset koles.«

Pogosto ste šli na Roblek. Njemu v čast ste napisali eno od vaših najbolj znanih viž.

Slavko: »Na Roblek sem šel pogosto s harmoniko, večkrat pa sem za trening tekel gori. Igranje na Robleku, kjer so me imeli radi, je bil moj glasbeni konzervatorij. Spominjam se, da je šel neko noč ob enih zjutraj eden od prijateljev, ime mu je bilo tudi Slavko, domov iskat mojo harmoniko, da je bilo veselje še večje. Roblek je del mojih spominov. Sedaj imam več časa za njihovo obujanje.«

Harmonika je bila vaša glasbena ljubezen. Oče je vam kupil diatonično, bratu Vilku pa klavirsko, zaradi česar ste bili užaljeni.

Slavko: »Ja, to je bilo leta 1936. Takrat je brat Janez dobil violino, sestra Majda pa citre. Ko sem odšel v Ljubljano, nisem imel nobenega inštrumenta.«

Potem ste začeli glasbo pisati sami ...

Slavko: »Ko sem prišel v Ljubljano, je brat Vilko odkril, da je moje igranje na harmoniki nekaj posebnega. Ker so za radijsko oddajo Četrtkov večer potrebovali nove skladbe, sem se poskusil v pisanju. Začel sem in odkril v sebi tudi ta talent. Sam sem pisal viže, brat Vilko pa jih je aranžiral. To je bila velika sreča. Potem se je najino sodelovanje nadaljevalo. Postalo je neskončno. Nastalo je okrog tisoč skladb. Ogromno neuporabljenih idej imam še na kasetah. To so nedokončana dela.«

Kako ste pisali viže brez poznavanja not? Uporabljali ste neke posebne znake, ki ste jih razumeli samo vi.

Slavko: »Veliko viž je nastalo v tovarni Tonosa. Stroj je tekel, sam pa sem vmes na papir risal svoje črte in znake za melodijo. Naslednji dan sem na majhno ženino Hohnerjevo harmoniko skladbo zaigral bratu Vilku, ki je naredil notni zapis in aranžma. Mojih črt in pik ni razumel nihče, tudi brat Vilko ne.«

Z bratom sta bila idealen par. Sami ste večkrat dejali, da take glasbe ne bi bilo, če bi bili tudi vi, tako kot Vilko, glasbeno izobraženi.

Slavko: »Ne bi je bilo. Glasbene šole so takrat učile povsem drug način glasbe. Ne vem, kako je s tem danes. Bil sem samouk, ki je v sebi nosil veliko skladb.«

Kako ste si uspeli zapomniti toliko skladb? Večina glasbenikov si pomaga z notami.

Slavko: »Drugi člani ansambla so jih uporabljali, sam pa nikoli. Velikokrat sem ponoči vstal in igral. Melodije sem imel v glavi in prstih.«

Brigita: »Ko sva stanovala na Ježici, je prišel Vilko na obisk prav takrat, ko je Slavko igral na harmoniko. Obstal je in dejal: Slavc, to je nekaj čisto novega. Kaj takega še nisem slišal! Prav Slavko je uvedel v igranje harmonike značilno tresenje. Kvartetu je Slavko dodal še kitaro in igranje ansambla je bilo še popolnejše. Ko je bil Vilko pri vojakih, se je Slavko potrudil in sam aranžiral štiri skladbe.«

Besedil za svoje skladbe pa niste pisali?

Slavko: »Nekaj sem jih tudi napisal. Običajno sem napisal besede za prve takte in piscem besedil dal idejo za naslov in vsebino. Tako je bilo pri Planici, pri skladbah Mi ga spet žingamo, Pod cvetočimi kostanji, Tam, kjer murke cveto in še pri nekaterih. Za skladbo Ko je naša mamica po mleko šla sem napisal besedilo in glasbo in jo posvetil otrokom. Nekaj sem želel narediti tudi zanje.«

Slavni na tujem, obrekovani doma

Avseniki ste se leta 1960 odločili za poklicno ukvarjanje z glasbo. Pustili ste službe in služili kruh z glasbo. S tem ste tudi veliko tvegali.

Slavko: »Mi smo imeli še kot Gorenjski kvartet dogovore za igranje za štiri leta naprej. Ko smo začeli igrati zunaj, smo bili največkrat med Slovenci na Koroškem. Ker so se začela pojavljati tudi vabila za igranje v Avstriji in v Nemčiji, smo bili prisiljeni pustiti službe in iti v svet. Seveda smo tvegali. Končno je vsako življenje tveganje. Povpraševanje po našem igranju je bilo tolikšno, da smo podpisovali pogodbe za igranje in snemanja za deset let naprej. Na leto smo imeli tudi po 250 nastopov, kar dotlej ni uspelo še nobenemu slovenskemu ansamblu. Proti koncu našega nastopanja smo imeli na leto okrog 150 koncertov, kar je še vedno veliko in kar si danes želi marsikateri ansambel. Z glasbo smo šli poklicno v svet in to nam je uspelo.«

Brigita: »K nama na Ježico je prišel menedžer Rudolf Kempf in najprej mene vprašal, kaj zahtevam, če pustim moža igrati v Nemčiji. S seboj je imel že natiskane plakate za Slavkove nastope na Bavarskem! Slavko je sprejel izziv in prosil direktorja tovarne za dopust. Dobil ga je in odšel na turnejo sam. Ker glasbeniki iz ansambla niso dobili dopusta, mu je Rudolf Kempf zagotovil tri odlične nemške glasbenike, ki jih do takrat Slavko še ni srečal, kaj šele z njimi igral.«

Slavko: »Ob petih smo imeli vajo, ob osmih pa je bil že prvi nastop. Navdušenje je bilo tolikšno, da smo imeli po dva koncerta na večer. Igrali smo Golico, Bohinj, Kmetič praznuje, Spomin in še nekatere skladbe, sam pa sem samo na harmoniko zaigral še dve viži.«

Na tujem ste želi slavo, doma pa vas je marsikdo gledal po strani in vam očital služenje mark, v katerih naj bi se dobesedno kopali, klanjanje tujcem, uporabo nemškega imena Oberkrainer in podobno.

Slavko: »Za prvo zlato ploščo smo dobili 700 mark. Ko smo začeli nastopati v tujini, je bila vstopnina za naše koncerte 4,5 marke. Izračunajte, koliko smo lahko s tako vstopnino zaslužili. Vendar nas to ni motilo. Za nas je bilo bolj pomembno, da smo preživeli in lahko delali naprej. Zaslužki so se kasneje zboljšali, vendar je bilo govorjenje o kopanju v markah in bogastvu, ki naj bi ga imeli, zlonamerno. V narodnozabavni glasbi se nikdar ni obračalo toliko denarja kot v drugih zvrsteh glasbe. Doma smo imeli težave tudi zaradi imena Oberkrainer. Neuspešno smo dopovedovali, da si tega imena nismo dali sami, ampak so ga dali tujci s prevodom našega imena v nemščino. Nekaterim je to ime celo ustrezalo, ker so imeli vzrok še naprej tolči po nas. Kljub temu smo uspeli. Iz Nemčije in od drugod je z leti prihajalo toliko pošte, da je žena Brigita komaj uspela odgovarjati nanjo. Ona je bila noč in dan vprežena v delovanje ansambla. Brez nje bi bilo naše delo kdaj nemogoče.«

Brigita: »Moja naloga ni bila samo odgovarjanje na pošto, ampak sem v začetku skrbela tudi za pogodbe, ki jih je sklepal ansambel za igranje na veselicah in za druge nastope. Čeprav nismo vedeli, koliko časa bo to trajalo, sva bila s Slavkom prepričana, da moramo vztrajati. Ker nisem bila zavarovana, sem odprla svojo obrt in delala. Ko je Vilko zbolel, sem mu pomagala pisati note. Upam, da sem bila pri tem možu in ansamblu v oporo. Vse zaslužke pa sva vložila v Slavkov dom v Begunjah.«

Slavko: »Tako sva se odločila. Pokojni oče mi je enkrat med obiskom v Novigradu, kjer imamo počitniško hišo, očital, če naša domačija v Begunjah ni nič vredna. Njegova želja je namreč bila, da jaz prevzamem skrb zanjo. Spoštoval sem očetovo željo. Doslej smo že ogromno vložili v obnovo našega doma. Avsenikov rod gre naprej. Sin Grega odlično skrbi za dom. Včasih si naloži kar pretežka bremena.«

Kljub političnim kritikam in nevoščljivosti ste igrali nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku Titu in državnikom, ki jih je gostil.

Slavko: »Desetkrat smo igrali Titu in njegovim gostom na Brdu, na Brionih in v Karadžordževem.«

Ste kdaj pomislili, da bo vašo glasbo igralo na tisoče ansamblov, da jo bodo igrali orkestri in godbe po vsem svetu, da bodo nekatere skladbe ponarodele, da bo Golica svetovni hit?

Slavko: »Kaj takega mi še na misel ni prišlo. Jaz sem bil skoncentriran le na viže, na glasbo, na željo, da se pokažemo na odrih sveta. Potem pa slava pride ali ne pride. V našem primeru je prišla.«

Brigita: »Slavko je povsod, kjer je igral, želel predstavljati Slovenijo. Vztrajal je, da so bili povsod, tudi na notah, slovenski napisi. Če je bilo treba nastopiti v imenu Slovenije, je to naredil brez pomisleka.«

Murke so ostale slovenske

Veliko Vaših pesmi je prevedenih v tuje jezike. Le Murke niste dovolili prevesti v nemščino ali katerikoli drugi jezik.

Slavko: »Besedilo je na mojo pobudo napisal dr. Fery Souvan, ki je po mojem mnenju eden najboljših piscev besedil v Sloveniji. Odločil sem se, da morajo Murke zaradi vsebine ostati zapisane samo v slovenščini. Murke so zame sveta pesem za Slovenijo.«

Tudi sinovi Slavko, Martin in Gregor so glasbeniki. So se za glasbo odločili sami ali po vajinem nasvetu? Tudi vnuki kažejo glasbeno nadarjenost.

Slavko: »Čisto sami so se odločili in se v Ljubljani vpisali v glasbeno šolo. Slavko in Grega se z glasbo ukvarjata poklicno, Martin pa ne igra v nobenem ansamblu, čeprav je odličen glasbenik. Odločil se je za slikarstvo. Tudi vnuki, skupaj jih je sedem, imajo radi glasbo. Še posebej sem navdušen nad Gregorjevim sinom Sašom. Ne vem, zakaj mu je moja glasba tako všeč. Je čisti Grega. Vesel sem, da dela s polno paro in ob glasbi ne zanemarja šole.«

Brigita: »Starejši sin Slavko je v otroštvu govoril, da bo astronavt in ne glasbenik. Morda se je tudi zato začel ukvarjati s filmsko in podobno glasbo.«

Slavko, ste ponosni na Avsenikovo glasbo, ki sta jo pred 55 leti začela pisati z bratom Vilkom?

Slavko: »Sam niti ne vem, kaj natančno bi bil zame ponos. Ljudje imajo različne načine življenja in so ponosni zaradi različnih reči. Zase lahko rečem, da sem ponosen ali pa zadovoljen, ker sem doma v Sloveniji, ker so naši otroci pošteni in delavni, ker se Avsenikova tradicija nadaljuje. Po toliko letih igranja imam še vedno tremo. Ko premišljujem, koliko dela si je naprtil sin Gregor z organizacijo festivala, me zaskrbi, ali bo v redu ali ne. Veste, to ni enostavno.«

Se kdaj spomnite članic in članov ansambla, s katerimi ste nad 30 let igrali in potovali po svetu in z njimi delili dobro in slabo? Nekateri so že pokojni. Kako ste zmogli tako dolgo zdržati drug z drugim? Običajno pride po toliko letih tudi do prepirov.

Slavko: »Ne spominjam se, da bi se kregali. Bili smo tudi tako organizirani, da je bilo čim manj možnosti za nesoglasja. Med nami so bili čisti računi. Sam nisem hotel nikdar imeti zveze z denarjem. Zanj je bil odgovoren basist Mik Soss. On je dajal plačilo glasbenikom, tudi meni. Zaradi tega ni bilo sumničenj, da delam ali služim po svoje. Seveda pa sem imel kot vodja ansambla večjo odgovornost. Prepričan sem, da smo bili samo zaradi take organizacije lahko toliko časa skupaj in da smo bili tudi zaradi tega uspešni, čeprav so bili vsi člani ansambla neponovljivi glasbeniki. Lev Ponikvar je bil eden največjih glasbenih talentov, ne le na kitari. Igral je na orglice, žvižgal. Ker je veliko igral tudi druge zvrsti glasbe in je poznal skladbe, sem mu zaigral vsako novo vižo in ga vprašal, ali jo je kje že slišal. Pri toliko novih skladbah lahko kam posežeš. Če je Levček rekel, da kaj podobnega še ni slišal, sem bil prepričan, da grem s skladbo lahko brez skrbi v javnost. Poleg tega je bil odličen dirkač z motorjem in zelo ročen človek. Vse je znal popraviti. V taborišču, kamor so ga med drugo svetovno vojno zaprli Italijani, je popravljal ure in si s tem pomagal za lažje preživetje. Pa Košir, s katerim sva se vsa leta vozila skupaj. Malo je tako fletnih ljudi, kot je bil Franci. Tudi o vsakem drugem članu ansambla bi lahko povedal veliko dobrih besed.«

Znova k polnočnici

Je res, da ste le redko manjkali pri polnočnici v Begunjah?

Slavko: »Sedaj me zaradi bolezni že nekaj let ni bilo. Ker gre z zdravjem na boljše, upam, da bom letos lahko šel. Pred tem sem si vsako leto tako razporedil čas, da sem bil pri polnočnici v domači cerkvi. Vedno sem si rekel: To leto spet ne bo slabo, ker sem bil pri polnočnici.«

Še vzamete v roko harmoniko?

Slavko: »Ne. Če delam nove skladbe, sedem za klavir. S sinom Slavkom sva nedavno končala ploščo za švicarski ansambel Seestar ali Jezerska zvezda. Rad pišem za Gašperje, za Vesele Begunjčane in za harmonikarja Klemena Lebna, ki je postal pravi mojster. Za nekaj viž me je prosil tudi vnuk Sašo, ki ima svoj ansambel in s katerim pridno dela.«

Spoštovana Brigita in Slavko Avsenik, hvala za pogovor za Gorenjski glas. V njegovem imenu in imenu številnih bralk in bralcev vama želim veliko zdravja in lepih melodij.