"Železni" športnik in zdravnik
Za dr. Franceta Cokana sem se težko odločila, ali naj najprej napišem športnik ali zdravnik. O tem, da bom čisto na začetku zapisala "železni", ni bilo dvoma. In najbrž bi se vsi, ki ste ga ali ga boste kdaj spoznali, odločili enako.
Predstaviti Franceta Cokana, je po eni strani preprosto, po drugi strani pa precej zapleteno delo. Preprosto zato, ker je sebe, svoje misli in ideje pred več kot sedmimi leti strnil v knjigi s prav zanimivim naslovom Eno življenje je premalo. Tisti, ki ga nikoli niso srečali, bi najbrž rekli, da je naslov nastal kot magnet za nakup knjige – saj, kdo pa si ne želi imeti več življenj ali pa vsaj dolgega življenja. Toda tisti, ki so Franceta Cokana kdaj srečali, so prepričani, da knjige ni napisal zato, da bi postala uspešnica, da bi z njo zaslovel ali obogatel. Res pa je, da si želi, da bi zaradi nje obogatel, se ob njej zamislil ali celo kakšen nasvet vzel zelo resno kdo od bralcev. Tega France Cokan ne skriva ne v knjigi ne na predavanjih. Na enem od njih se je pred kratkim predstavil tudi v Kranju. In sedaj lahko zapišem tudi, zakaj se mi zdi predstavitev Franca Cokana zapleteno delo.
Čil in postaven 77-letnik (rojen je bil leta 1931) ima za seboj res bogato življenje. Od prvih spominov, ko je s starši - mamo profesorico in očetom oficirjem - kot edinec živel v Osijeku, do »prekomande« v Beogradu in selitve v Šiško. V Ljubljani je pričakal tudi drugo svetovno vojno, nato svobodo in po burni mladosti leta 1957 diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1959 se je odločil za pot v Ameriko, za njim pa je nato potovala še mama vdova, saj mu je oče umrl.
France Cokan se je kot zdravnik nato večino svojega življenja posvečal pacientom, zdravstveni preventivi, prehrani in športu. O tem je objavil številne članke, sodeloval v različnih oddajah ter vseskozi opozarjal na pravilen odnos do zdravja in zdravega življenja.
Čeprav si je prvi par tekaških čevljev kupil, ko je bil star 51 let, se je udeležil kar 36 triatlonov Ironman. Za vse, ki ne veste, kaj pomeni postati ironman, naj zapišem, da je treba najprej preplavati 3,8 kilometra, nato prekolesariti 180 kilometrov in nazadnje še preteči klasični maraton – kar pomeni 42,2 kilometra teka. Skupaj je torej treba zdržati skoraj 226 kilometrov. In France Cokan ni le »zdržal«, temveč je od leta 1987 osvojil deset lovorik svetovnega prvaka na svetovnem prvenstvu Ironamana na Havajih, zadnjo lani, pri 76 letih. To pa je športni dosežek, ki je res edinstven. Zato sem se odločila, da bom športnik napisala pred zdravnikom.
Staranje ali samozanemarjanje
»Leta 1985 sem se udeležil prvega Ironmana. Šel sem na Japonsko, da bi se skušal kvalificirati za svetovno prvenstvo na Havajih. Vedel sem, da to ne bo lahko, imel pa sem srečo, ker je bilo tekmovalcev le štiristo. Imel pa sem tudi smolo, saj sem padel s kolesom ter si zlomil rebro in podrsal po stegnu. Vseeno sem prišel v cilj tretji v svoji starostni skupini in se kvalificiral za nastop na svetovnem prvenstvu na Havajih. Tako so se začeli moji nastopi na svetovnem prvenstvu, in ko se je enkrat začelo, preprosto nisem več mogel nehati. Američani temu pravijo »držati tigra za rep« in jaz pri sedeminsedemdesetih letih z veseljem povem, da staranje ni nič drugega kot »samozanemarjanje«,« pravi France Cokan, ki je mnoge tako v Ameriki kot pri nas v zadnjih letih s svojim zgledom navdušil tudi za spremembe v prehrani, zlasti za manjšo porabo soli.
»Gotovo ste slišali, da je bila včasih sol zelo dragocena, danes pa je v supermarketih ena najcenejših stvari. Zato tudi ni čudno, da jo mnogi uporabljajo brez premisleka, koliko je v resnici potrebujemo. Večina je tudi prepričana, da je sol nujno potreben dodatek h hrani, kar pa nikakor ni res. Vso potrebno sol namreč dobimo brez dodatnega soljenja, saj je ta v vseh vrstah hrane. Ena rezina kruha vsebuje skoraj pol grama soli. Ker društvo za srce priporoča na dan pojesti dva grama soli, ni težko izračunati, da je dovolj dobimo že s štirimi kosi kruha,« pravi France Cokan, ki sam že leta ne soli hrane, prav tako pa je vnet zagovornik tako imenovane Ornisheve prehrane.
Pica za kazen
»Najhujši primer nezdrave hrane je na primer pica. Če so otroci pridni, jih peljemo na pico. Glede na to, kaj je na pici, od soli v salami, klobasi, do mastnega slanega sira in prekajenega mesa, za katerega vemo, da so v njem snovi, ki povzročajo raka … bi morali otroka peljati na pico, ko je bil »žleht«, za kazen. Če bi vedeli, koliko škode delamo s tako prehrano, bi na to morda lahko večkrat pomislili in si je delali malo manj,« pravi dr. Cokan, ki prav zaradi svojega boja proti soli, maščobam ter za zdrav življenjski slog med nekaterimi velja za ekscentrika in posebneža, čeprav s svojo preprostostjo in predvsem prepričljivim zgledom, da za zdrav način življenja ni nikoli prepozno, iz leta v leto pridobiva več somišljenikov.
Slabi in dobri športi
Tako kot za zdravo prehrano se dr. Cokan bori tudi za zdrave športe, med njimi zagovarja prav triatlon. »Triatlon je postal simbol vzdržljivosti in racionalnega treninga. Vzrok za to je, da so vsi trije športi, tako plavanje kot kolesarjenje in tek, premosmerni športi. To pomeni, da ni nenadnih sprememb v gibanju, ne v hitrosti ne v smeri gibanja. Tako si na primer pri košarki lahko prav hitro pretrgaš prednjo križno vez … Podobno je pri drugih športih z žogo, kjer so hitre spremembe v smeri in hitrosti. Ko so otroci mlajši, poškodb ni veliko, kasneje, ko postanejo težji, pa je težav s križnimi vezmi ogromno. Poleg tega se je v teh športih treba zanesti tudi na inteligenco drugih sodelujočih v lastni in nasprotni ekipi, saj v stiku z njimi hitro pride do poškodb, prav tako je rezultat odvisen od vseh, ne le od tvojih zmožnosti. Zato zagovarjam triatlon, ki je postal šport izobražencev, ljudi, ki mislijo z lastno glavo. Da imam prav, govori dejstvo, da bom star 77 let in bom samo dva meseca nastopil na svojem naslednjem Ironmanu v Kanadi, osem tednov kasneje pa me čaka novo svetovno prvenstvo na Havajih,« prepričljivo pravi dr. Cokan, ki nam v »najboljših« letih polaga na srce: »Ohranite kolena, ne dovolite, da bodo bogataši, ki podpirajo te športe in igre, še bolj bogati, vi in vaši otroci pa boste imeli uničena kolena in zdravje,« pravi sicer zapriseženi samec, ki si po zasluženi upokojitvi leta 1991 proste urice najraje krajša z branjem in učenjem tujih jezikov, tekmovanja v triatlonu pa mu pomenijo ne le zdrave rekreacije, ampak tudi spoznavanje sveta in mnogih prijateljev, ki jih ima tako v Ameriki kot doma v Sloveniji, kamor se rad vrača in kljub vsej vitalnosti dodaja: »Ne bojim se umreti, a bojim se ostati napol živ v plenicah in na vozičku.«