Legija borcev, ne kriminalcev

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. maj 2008 / 06:00

Isti letnik sva. Jaz novinar, moj sogovornik Robert Markuš vojak. Legionar. Oba petnajst let vsak v svojem poklicu. On se bo poleti upokojil, mene do pokojnine čaka še kakih 25 let dela.

Robert je eden od tistih redkih Slovencev, ki je »služil« znamenito francosko Legijo tujcev, v kateri je danes okrog osem tisoč borcev. Gre za srčne može, predane vojake ali zakrknjene kriminalce, ki so iz domovine zbežali pred roko pravice? V knjigi z naslovom Borci brez preteklosti Robert razkriva resnico o službi, v kateri je preživel petnajst let.

Tujska legija, kot se običajno reče, ali Legija tujcev, kot pišete v knjigi?

»Vseeno. Mislim, da je v obeh primerih jasno, za kaj gre. Sam na prvo mesto postavljam Legijo, ki ima kot institucija primaren pomen. Sam sem le eden od mnogih tujcev, ki so v njej dobili službo. Hrvati in Srbi enako rečejo Legija stranaca.«

Iskreno povedano, ko sedim tule pred vami, ne vem, ali naj se bojim človeka, ki je petnajst let preživel v Legiji tujcev, ali naj vas sprejmem predvsem kot poklicnega vojaka, ki končuje svojo vojaško kariero? Stereotip, ki velja za tiste, ki ste se kdajkoli pridružili Legionarjem, je: zaradi kriminalne preteklosti je moral pobegniti iz domovine, Legija pa mu je bila neke vrste zaščita pred zaporom.

»Preden sem prišel v Legijo, sem tudi sam poslušal podobne zgodbe. Nekdo je povedal nekaj, kar je slišal od prijatelja. Ta ima prijatelja, ki je nekoč pri sosednji mizi slišal, da je bratranec ta in ta ... Čenče. S tem sicer ne trdim, da v Legiji ni mogoče skriti kakšnega manjšega prestopnika, ampak to še ne pomeni, da smo zato v celoti neka združba lopovov in morilcev.«

Če nekoga išče Interpol, tega najbrž ni težko preveriti?

»Prepričan sem, da v Legiji to tudi preverijo. Mednarodnemu teroristu, zločincu, nekomu, ki bo mogoče sam imel celo občutek, da ga bo Legija sprejela prav zato, ker beži pred zakonom svoje države in ga s tem zaščitila, bodo njena vrata danes zagotovo ostala zaprta. Sam zagotovo nisem bežal pred policijo in prijatelj iz Maribora, s katerim sva šla skupaj v legijo, tudi ne. Zatorej, ne vem, zakaj bi imeli občutek nelagodja pred mano.«

Nekaj se mora prelomiti v človeku, da se odloči za odhod v Legijo tujcev. Vi ste vanjo vstopili leta 1993, ko je bila Slovenija že samostojna država ... Ste pred tem že služili jugoslovansko vojsko?

»Vojni rok sem služil v tankovski enoti v Beogradu. Že takrat sem veliko slišal o Legiji in mogoče sem celo že imel željo, da bi kasneje poskusil. Ampak mlad, kot sem bil, sem po vrnitvi iz vojske kmalu dobil otroka, se poročil in se kot energetik zaposlil v tekstilni tovarni. Slovenija se je osamosvojila, v tovarnah so začeli odpuščati, pojavljati so se začeli tako imenovani tehnološki presežki, ljudje so čez noč izgubljali službe. Plače so bile mizerne. Sam sem se že po nekaj letih razšel z ženo in ..., saj nisem ravno pesimist, ampak nekako nisem več videl naprej, zato sem se odločil, da potegnem črto pod svoje dotedanje življenje. Zakon je šel po gobe, imel sem nikakršno službo, denarja, da bi začel na svoje, ni bilo, zato sem vzel mesec dni neplačanega dopusta in odšel v Francijo, da bi se prijavil v Legijo tujcev.«

Slovenska vojska ni bila dovolj dobra?

»Nasprotno. Jaz nisem bil dovolj dober zanjo. Takrat so rekrutirali samo fante s končano srednjo šolo, jaz pa sem končal le triletno poklicno.«

Kaj so ob vaši odločitvi rekli domači?

»Mami nisem povedal resnice, preveč bi si gnala k srcu. Nisem ji mogel reči, da grem v Legijo in da bom mogoče že v naslednjih mesecih lahko padel nekje v Afriki. Da sem bral v časopisu, da v Franciji iščejo šoferje, sem se zlagal.«

Se spominjate, kako ...

»Seveda se. S kolegom iz Ljubljane, ki je bil ob razpadu države nižji oficir JLA nekje na Kosovu, ob vrnitvi v Slovenijo pa ni dobil službe, sva se odpravila v Marseille. Na železniški postaji St. Charles sva videla vitrino, v kateri je v več jezikih pisalo nekaj osnovnih stvari o Legiji. Vprašala sva žandarje, kam morava iti ...«

Koliko sta znala francosko?

»Niti besedice. Naslednji dan sva bila že v kakih 15 kilometrov oddaljenem kraju Aubagne, kjer je stacioniran prvi regiment in tudi sicer baza celotne Legije.«

Vas je bilo strah?

»Bolj kot pred »zloglasno legijo« me je bilo strah, da ne bom dovolj dober, da bi me sprejeli. Najprej smo izpolnjevali teste, ki so bili na voljo v različnih jezikih, tudi v srbohrvaškem. Z njimi so hoteli čim več izvedeti o našem značaju. Sledili so zdravniški pregledi, kjer so spraševali za vsako najmanjšo ureznino. Imel sem luknjico za uhan, pa jih je že zanimalo zakaj. Sem bil v kakšni ulični skupini, sem homoseksualec ... Sledil je fizični preizkus. Na koncu pa še »nastop« pred varnostno službo, vojaki ji rečemo gestapo. Zakaj si prišel? Kdo si bil? Kaj si počel? Potem čakaš, ali boš sprejet, ali ti bodo vrnili civilno obleko in te postavili pred vrata? Med vsemi temi preizkusi, ki so trajali nekaj dni, smo seveda morali delati v kuhinji, v domu invalidov, kjer živijo ostareli legionarji. Tudi to je bil neke vrste preizkus.«

Hmmm, kar zgovorni se mi zdite za vojaka ...

»Brez skrbi, takrat smo bili zelo zadržani. Že zaradi psihološkega pritiska, znašel sem se sredi tujcev, poslušal tuje jezike, jedel tujo hrano ..., hkrati pa sem še razmišljal, ali mi bo uspelo ali ne. Vsi, ki smo bili sprejeti, smo potem odšli v 4. regiment v majhnem mestu Castelnaudary, kjer poteka osnovno usposabljanje in vse kasnejše specializacije, tečaji ... To so bili štirje res brutalni meseci. Že prvi dan so nas maksimalno »zategnili«.«

Dresiranje človeka za vojaka?

»Lahko bi tako dejal. Tam je vsak lahko spoznal, ali je tudi po duši vojak ali ne. Ali si zmožen prenesti ves fizični in psihični pritisk. Tudi pretepali so nas, klofute so padale kar tako mimogrede. Lahko si udaril nazaj, a si jih potem dobil dvojno porcijo. V Legiji se točno ve, kdo je zgoraj in kdo spodaj, čin je tisti, ki določa vse medsebojne odnose. Vselej se točno ve, kdo komu poveljuje. Tudi sam sem kasneje postal desetar in narednik in so bili nekateri vojaki po činu manj vredni od mene, čeprav smo bili pred tem enakovredni. Pred tem sva s prijateljem Poljakom skupaj čistila stranišča, ko sem v svojem vodu postal desetar, jih je na moj ukaz čistil le on. Po činu si namreč nisva bila več enaka.«

Sta se tega oba zavedala?

»Seveda. Pa saj nisem človek, da bi ravnal grdo s podrejenimi, sem pa moral uveljaviti vso svojo avtoriteto, brez popustkov. Če nimaš avtoritete, postaneš copata. V Legiji rečemo caporal bale (desetar metla, s katero vsi pometajo). Lahko rečem, da smo vojaki iz držav z območja bivše Jugoslavije zelo priznani legionarji. Drži se nas nadimek stari. Skoraj vsi smo napredovali v podčastnike, nekateri tudi v častnike.«

Primerjava z bivšo »jugo vojsko« bi bila najbrž neumestna?

»Zagotovo. Legija je nekaj povsem drugega. Odnosi med vojaki so tu povsem drugačni. Če hočeš, da bo vse skupaj delovalo, sta nujna popoln red in disciplina. Če bi pripadnik vsakega naroda počel le pet odstotkov tistega, kar ima v svoji navadi, potem bi bil navaden kaos. Vsak ukaz je potrebno brez prigovora izvršiti.«

No, to je veljalo tudi v nekdanji jugoslovanski vojski, »prvo izvrši, pa se onda žali« (najprej naredi, pa se potem pritožuj) ...

»Za razliko, da v Legiji ni nobenega pritoževanja. S tem si samo pokvariš celoten vtis o sebi. Vseskozi te ocenjujejo. Moraš napredovati. Če v petih letih ne dosežeš čina desetarja, te postavijo pred vrata, če po enajstih letih nisi pridobil certifikata prve stopnje, prav tako. Lahko te sprejmejo tudi nepismenega, ampak ko si enkrat noter, moraš vseskozi kazati nek napredek. Napredovanje je tudi nagrajeno. Poleg večje plače je motiv tudi, da imaš večjo odgovornost in manj fizičnega dela.«

So v enotah samo tujci ali tudi Francozi?

»Zaradi učenja jezika je dobrodošlo, da so med nami tudi francosko govoreči vojaki. To so lahko Belgijci, Kanadčani, fantje iz nekdanjih francoskih kolonij, ne pa iz Francije. Ker je prepovedano sprejemati francoske državljane, morebitnim Francozom uredijo drugo državljanstvo. Menjava identitete ni tak problem, tudi jaz sem ob prihodu dobil novo ime Richard Moros, ki me je potem spremljalo kar štiri leta.«

Robert Markuš torej štiri leta sploh ni več obstajal ...

»V Legiji zagotovo ne. Sem pa imel vse ostalo, poleg plače, zdravstveno, socialno zavarovanje, tudi davke. Legija tujcev ni neka paravojaška enota, ampak je povsem uradna vojska, kot taka del francoskih oboroženih sil. Na mirovne misije nikoli ne odhajamo iz lastnih interesov, ampak za interese Francije, Evrope.«

Po šolanju ste prišli v padalsko enoto ...

»Najhujše sem dal skozi in v nadaljevanju je bila moja največja želja, da pridem v padalski polk. Po končanem osnovnem usposabljanju je vsak vojak imel določeno oceno in na podlagi te smo imeli možnost izbirati enoto, kjer bi radi služili, od padalskega polka do pehote, minerskih in oklepnih enot. Najslabši tako niso imeli več kaj izbirati. Ko sem stal pred polkovnikom, me je ta na mojo željo nadrl, kaj, a oklepne enote niso dovolj dobre zate, pa sem mu v polomljeni francoščini odgovoril, da seveda so, ampak jaz bi bil vseeno raje padalec. Šele ko mu je moj nadrejeni poročnik prikimal, je polkovnik pristal in me dodelil v padalsko enoto. Tam sem bil kasneje dodeljen v enoto, ki se je specializirala za tako imenovane prehodne terene.«

Kdaj ste bili potem poslani na vašo prvo pravo misijo?

»Po približno sedmih mesecih sem bil s padalsko enoto poslan v Čad, kjer sem bil pet mesecev. Kasneje so sledili štirje meseci v Centralnoafriški republiki, potem ko sem pridobil čin desetnika, sem bil pozimi in na pomlad leta 1995/96 v Bosni, kasneje sem odšel v Gabon, od koder smo bili za 44 dni poslani v Kongo. Sledila je dveletna misija v Djibutiju, bil sem v Katarju, pa tudi na Kosovu. Nekaj časa sem v centru za usposabljanje delal kot inštruktor, kasneje pa so me premestili v pehoto v Nimes, kjer sem še danes.«

Je na kateri od teh misij prišlo tudi do oboroženih bojev?

»V direktnih bojih sam nisem nikoli sodeloval, tu in tam je prišlo do streljanja, a to je tudi vse, kar se tega tiče.«

Niste prihajali v situacijo, da bi morali tudi ubijati?

»Kot rečeno, streljalo se je, ampak če je kdo bil ubit ..., kako naj povem, o teh zadevah vojak ne govori rad. Bom dal nasproten primer, tudi ženske se ne vpraša ali prakticira analno, mar ne. So stvari, ki sodijo v intimno sfero posameznika in se ga o njih ne sprašuje.«

Naloga novinarja je, da vpraša tudi po tistem, o čemer se ne govori ...

»Se strinjam, razumite pa tudi, kaj vam jaz želim povedati. Legionarja se ne sprašuje dveh stvari, zakaj je prišel v Legijo in ali je na koga streljal oziroma ga ubil.«

Je Legionar dobro plačan?

»Plačo prejemaš od vsega začetka, imaš bančno kartico, na katero dobivaš mesečno plačo, zdravstveno kartico (ju pokaže), skratka tako kot vsak zaposlen civilist. Legionar na začetku nima ravno največje plače, se pa ta kasneje s specializacijami, čini, ki jih pridobi, povečuje. Prav tako je zaslužek boljši, če greš na misijo. Sam s svojo družino že precej let živim v Nimesu zunaj kasarne in zaslužim dovolj, da bi preživel povprečno družino.«

Še ena javna skrivnost naj bi krožila o Legiji tujcev. Namreč, da v času služenja Legionar prejema le polovico plače, drugo polovico pa mu hrani Legija na posebnem računu. Je res, da je vojak ob koncu služenja lahko poslan na nevarnejše območje, kjer je možnost, da padeš v boju, toliko večja? Del zasluženega denarja bi v primeru smrti tako ostal v Legiji ...

»To so čiste laži. V času mojega služenja v Legiji se to ni dogajalo, lahko pa potrdim, da tudi moški, ki so zraven že po 25, 30 let, ne pomnijo, da kdo ne bi dobil zasluženega plačila, ali da bi šli po koga, ki je dezertiral. Moj prijatelj, s katerim sva prišla v Legijo, je dezertiral po enem letu, pa ni nihče prišel ponj in sedaj živi povsem normalno življenje. Niti ne vem, da bi koga ob koncu kariere namensko poslali v Afganistan, da bi ga tam počili in mu ne bi bilo treba izplačati denarja. To so neumnosti. Nasprotno, ko sem se jaz odločil, da bom po 15 letih izstopil, me že skoraj dve leti niso poslali na nobeno misijo več.«

Kje ste kot vojak spoznali ženo?

»Doma. Ko sem hodil na dopuste. Najprej je bila simpatija, kasneje sva se navezala drug na drugega.«

Kako je sicer v vojski z ženskami?

»Saj veste, o čem moški največ govorimo, o avtomobilih, športu in ženskah. Tudi za vojake so ženske, zakaj ne.«

Homoseksualci v vojski nimajo mesta?

»Ne. Homoseksualnost v Legiji seveda ni dovoljena. Tisti, ki jo prakticirajo, to počnejo na skrivaj, daleč od oči.«

Iz kakšnega motiva ste začeli pisati knjigo?

»Predvsem zaradi napačne podobe o Legiji in Legionarjih v javnosti. K pisanju so me spodbudili nekateri članki, ki niso govorili resnice. Posebej me je prizadel članek leto, dve nazaj, v katerem neki Srečko piše, kako je v Afriki pobijal otroke, kako mu je vrgel škatlico cigaret, da ga je lahko ustrelil v hrbet in mu ni bilo treba gledati v oči. To je bolno. Takega človeka bi morali postaviti pred sodišče. Kot narednik imam sedaj svojo skupino in vem, da svojih vojakov nikoli ne bi poslal ubijat nedolžnih in neoboroženih ljudi. Vojak mora biti pripravljen umreti in ubiti, a zato še ni morilec. Knjiga govori predvsem o Legiji tujcev, podkrepil pa sem jo z mojimi izkušnjami.«

Nimate občutka, da imate po petnajstih letih Legije oprane možgane?

»Mogoče jih imam. Nekatere stvari, s katerimi sem se srečal kot vojak, se meni najbrž zdijo povsem normalne, za druge ljudi pa ne. Meni ne bi bilo težko zdajle oprtati si nahrbtnik in iti na marš 50 kilometrov. Ali pa, da bi me nadrejeni opsoval s kurbinim sinom ... To najbrž je poklicna deformacija, sem pa vesel, da se sam vsega tega zavedam. Mislim, da bom, potem ko se bom letos poleti upokojil, povsem normalno živel.«

Boste odprli gostinski lokal?

»Ne, kje pa. Najprej bova z ženo zgradila povsem običajno družinsko hišo. Imam nekaj načrtov, s čim bi se potem ukvarjal, ampak to bo zaenkrat še počakalo. Ni mi do materialnih stvari, več mi pomeni življenje. Ko sem v Afriki videl, kako ljudje živijo, se še toliko bolj zavedam, kaj imamo mi tukaj, pa ne znamo ceniti.«

Ko pogledate nazaj ...

»Sem ponosen na petnajst let, ki sem jih preživel v Legiji. Zadovoljen sem, da sem bil en kamenček v mozaiku velike Legije in da sem nekaj naredil iz sebe. Sprva bom zagotovo pogrešal druženje z ljudmi različnih nacionalnosti, pogovorov o njihovih in mojih izkušnjah. Mogoče je pa ta knjiga tista, s katero bom zaprl vrata in začel novo zgodbo v življenju.«

Postali boste povsem običajen Slovenec, navijali boste za domač nogometni klub ..., katerega že?

»Maribor, jasno.«