Mladim pravim: Glej okrog sebe in slikaj

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / petek, 2. maj 2008 / 06:00

Joco Žnidaršič pravi zase, da je univerzalni Slovenec. Po starših je Dolenjec, spočet je bil v Gorenji vasi, rojen pa pred sedemdesetimi leti v Šoštanju. Je prvak med slovenskimi fotoreporterji. Joco Žnidaršič, fotoreporter, dobitnik letošnje novinarske nagrade za življenjsko delo.

Čeprav se že dolgo poznava, vem iz Vaše zasebnosti le to, da niste rojen Ljubljančan.

»Rojen sem bil v Šoštanju, spočet pa v Ajnškovi gostilni v Gorenji vasi v Poljanski dolini, kjer je bil oče finančni uradnik in so ga oblasti pošiljale iz kraja v kraj. En teden pred mojim rojstvom 20. marca leta 1938 smo se preselili v Šoštanj. Ker sta moja starša Dolenjca, zase pravim, da sem univerzalni Slovenec.«

Prebral sem, da ste študirali medicino, vendar Vas je prevzela fotografija.

»Po nižji gimnaziji v domačem kraju sem šel na višjo gimnazijo v Celje. Bil sem vozač. To so bili krasni časi, čeprav je bilo treba vstajati ob pol štirih zjutraj in smo se pogosto vračali domov sredi noči, z zadnjim vlakom. Že med študijem medicine v Ljubljani sem kot fotografski navdušenec začel delati za študentovski časopis Tribuna. Uspešen sem bil na razstavah, kar me je spodbudilo, da sem še več fotografiral. Pri časopisu Delo so me opazili in me povabili k Tedenski tribuni, za katero sem najprej za zadnjo stran, za poletne razglede, fotografiral pomanjkljivo oblečene deklice. Z Bernardo Jeklin, Ferijem Žerdinom, Evgenom Juričem in Janezom Kajzerjem smo bili odlična družba. Naslednja postaja je bil Tovariš, ki so ga kljub visoki nakladi 80 tisoč izvodov leta 1974 ukinili. Tovariš je bil krasna, družinska revija, brez fotografij golih žensk in člankov o škandalih, z bogato vsestransko vsebino. Milan Šega je bil odličen urednik. Ko so naredili politično revijo Teleks, so me dali na Delo. Ker sem želel končati študij in me delo pri dnevniku ni mikalo, sem nameraval prekiniti delovno razmerje. Po nekaj mesecih sem spoznal, da je tudi delo pri dnevnih časopisih zanimivo. Takratni urednik Dela Mitja Gorjup me je kmalu izbral za urednika fotografije.«

K Delu ste takrat povabili nekaj izvrstnih fotoreporterjev.

»Gorjup mi je dal svobodo kljub birokratom, ki so mi nastavljali mine. Ob starejših sodelavcih sem izbiral nove, ki po izobrazbi niso bili fotografi. Dragan Arigler je bil diplomirani pravnik in šef kabineta ministra za kmetijstvo. Janez Pukšič je bil po poklicu arhitekt, vendar je bil v fotografiji mojster detajlov. Oba sta še danes prva liga v fotografiji. Miško Kranjec je bil po poklicu strojnik, vendar je bil najboljši reporter med fotoreporterji in sijajen poznavalec računalništva. Učil se je v Nemčiji in svoje znanje prenesel k Delu. Vsi pa smo bili zaljubljeni v fotografijo.«

V fotografiji in v novinarstvu nasploh se je po tehnični plati veliko spremenilo. Ste se težko navajali na novosti?

»Novosti sem bolj slabo sprejemal. Zase pravim, da sem bolj na bukova drva. Osnov sem se seveda naučil in sem jih obnavljal. Ko sem šel po svetu, sem vlekel s seboj za 30 kilogramov opreme. Računalnik, skener, modem. Pa kaj, ko so mi kupili najcenejšo in najbolj primitivno opremo. Skener je potreboval pol ure, da je kaj naredil, računalnik in modem pa ure in ure, da sem lahko poslal eno fotografijo. Še s telefotom je šlo hitreje. To so bile stresne situacije.«

Kolikšno vlogo ima oprema pri kakovosti fotografije? Je mogoče tudi brez vrhunske opreme narediti dober posnetek?

»Oprema je pomembna, še posebej pri fotografiranju velikih dogodkov, vojnih spopadov in podobno, kjer brez dobrega objektiva ne gre. Vendar je kljub temu bistveno, kdo stoji za fotoaparatom. Moje najboljše slike sem posnel z najenostavnejšimi fotografskimi aparati. V naravi še vedno slikam na film, na diapozitive. Čeprav imam odličen aparat z najbolj dovršeno avtomatiko, opravljam nastavitve ročno. Računalnik imam v glavi. Nastavim tako svetlobo, ki je meni všeč in je nobena avtomatika ne bi odkrila. Pri fotografiranju športnih dogodkov je sicer težje, ker je treba ostriti ročno, na neki točki. Tu so fotoreporterji z daljšimi teleobjektivi na boljšem, vendar stane tak objektiv 20, 30 tisoč evrov.«

Na podelitvi novinarskega priznanja za življenjsko delo ste povedali meni zelo všečno misel, da mora biti fotoreporter stalno na preži, med ljudmi, zunaj.

»Moje sodelavce sem pogosto podil ven: Hodite, glejte okrog sebe, iščite motive, slikajte! Saj niste v službi zato, da boste sedeli v pisarni. Dnevni časopis smo opremljali z aktualnimi fotografijami, teh pa v pisarni ne moreš posneti. Ko sem bil prvič v Parizu in New Yorku, sem ju prehodil peš in posnel najlepše fotografije ljudi, dogodkov, fasad. Motivov je bilo, kolikor hočeš. Vse mi je bilo zanimivo. To je smisel fotografiranja. Tudi pri fotografiranju dogodka moraš vedeti, kaj je pri njem najbolj zanimivo in pomembno.«

Si lastite kaj zaslug, da je dobila fotografija tudi zaradi Vašega dela ustreznejše mesto v časopisih?

»Moji šefi, najprej Mitja Gorjup, nato pa Jak Koprivc, so zagovarjali enakovredno, včasih pa tudi dominantno vlogo fotografije. Pomembnejšim dogodkom smo namenjali po cele strani fotografij. To je bil začetek današnjih družabnih kronik. Časopisna fotografija je dobila na pomenu. Žal so še vedno uredniki, ki velikih fotografij ne marajo in še niso spoznali, da so se ljudje naveličali brati dolge litanije, ki so enake v vseh časopisih. Ali ni prijetneje pogledati dobro fotografijo, lepo naslovnico?«

Mladina je zapisala, da ste 'gospodar svetlobe'.

»Ko slikaš naravo, je svetloba glavna. Ta je odvisna od tvojega značaja, od tvoje duše, od tvojega razumevanja lepega. Jaz imam očitno rad lepe stvari. Ljubim dramatično svetlobo. Zanjo so pomembne ure, jutra, večeri, čas pred nevihtami in po njih, pred metežem in po njem. Pocukranih fotografij ne maram. Te so zame kič. Stalno sem na preži, vedno imam s seboj fotoaparat. Ko vidim dober motiv, se ustavim in ga slikam.«

Imeli ste srečo ali morda privilegij, ki ga Vam je marsikdo od kolegov zavidal, da ste bili poleg pri najpomembnejših dogodkih zadnjih tridesetih let in da ste lahko z državnimi delegacijami potovali po svetu.

»Seveda mi je bil marsikdo nevoščljiv, vendar pot do tega ni bila lahka. Zato mi ni bilo treba biti v partiji, ampak sem imel vplivne urednike. Delov urednik Mitja Gorjup se je odpovedal potovanju s partijsko delegacijo, ki je pod vodstvom Staneta Dolanca obiskala Sovjetsko zvezo, Mongolijo, Korejo, Japonsko in Kitajsko, in poslal mene. Poročal sem z uradnih dogodkov, poleg tega pa sem hotel čim bolje spoznati tudi dežele, v katerih sem bil, in fotografirati. Morali si mi zagotoviti šoferja, prevajalca in spremljevalca. Tako sem videl kraje, v katerih sicer ne bi bil. Očitno so se me na Kitajskem dobro zapomnili, saj je prvi kitajski ambasador v Sloveniji stopil k meni in rekel: mister Joko, jaz vas poznam. Ko ste bili z jugoslovanskim predsednikom Titom na Kitajskem, sem bil jaz šef protokola. Povzročili ste mi veliko problemov, ker ste vedno hoteli kam iti.«

Veliko ste potovali. Kam bi radi še šli?

»V Himalajo, čeprav sem tam že bil. Rad hodim po svetu, vendar najraje po svoje, da kaj prijetnega doživiš, vidiš kaj lepega in fotografiraš. Mene povsod vedno prevzame prvi obisk. Kasnejši obiski niso več tako zanimivi. Nepozabno je bilo zadnje potovanje, ko sva s soprogo Ano v Panamskem prekopu, med dvema oceanoma, praznovala moj 70. rojstni dan.«

Radi imate Bohinj, saj ste v Stari Fužini, kjer se pogovarjava, zgradili počitniško hišo. Obožujete vinograde in stari del Ljubljane s tržnico.

»Živim v Ljubljani, vendar rad prihajam v Bohinj. Poglejte skozi okno, kako je lepo. O Bohinju sem izdal že dve monografiji. Vinogradi in tržnica sta prelepi stvari. Vinogradi imajo izjemno grafiko, tržnica pa je najboljši atelje na svetu, kjer je vedno dovolj svetlobe in kjer lahko vedno najdeš dober motiv. V monografiji o njej, ki sva jo naredila skupaj z akademikom Matjažem Kmeclom, oblikoval pa jo je, tako kot vse moje monografije, Miljenko Licul, se pojavlja okrog 2000 ljudi, od predsednikov in drugih znanih ljudi do branjevk. Zame je bila priprava monografije uživanje, ki ga pred tem nisem poznal. S soprogo imava tri hčerke in pet vnukov. Ker venomer nekaj delam, zanje nimam vedno časa in v tem pogledu nisem najboljši dedek.«

Vaš nasvet mladim fotoreporterjem.

»Svoj poklic moraš imeti rad. Biti moraš malo razmišljajoč, pošten, delaven in tudi pogumen. Ne morem verjeti, kako izvrstni so nekateri mladi fotoreporterji. Žal imajo eni možnost za delo, drugi pa ne. Ker jih je več, kot je bilo nas v našem času, je boj za kruh težji, kot je bil naš.«