Na Kosovu slovenske vojake najbolj ogroža promet

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / sreda, 30. april 2008 / 06:00

Danes mineva drugi mesec, odkar je 350 pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske 17. slovenskega kontingenta začelo s šestmesečnim delovanjem na zahodnem delu Kosova. Na obisku pri njih smo se prejšnji teden pozanimali, kako se počutijo.

Slovenski vojaki na Kosovu se počutijo dobro, razen kaotičnega prometa zaradi slabega stanja cest in še slabše vozniške kulture domačinov pa nanje ne preži nobena druga nevarnost. V mladi državi je namreč trenutno mirno, varnostne razmere pa stabilne. Tako je ob obisku slovenskih novinarjev pri slovenskih vojakih na Kosovu povedal njihov poveljnik, polkovnik Cveto Kravanja.

Polkovnik Kravanja poveljuje 17. kontingentu Slovenske vojske, ki je naloge na Kosovu prevzel 1. marca letos, šteje pa približno 350 vojakov, od katerih večina deluje v bojni skupini Grof. Sestavljajo jo motorizirani četi in poveljniško-logistična četa iz sestava 20. bataljona iz Celja (311 vojakov in častnikov) ter madžarska motorizirana (147 vojakov in častnikov) in italijanska pehotna četa (124 vojakov in častnikov). Preostali del kontingenta sestavljajo še helikopterski oddelek, ki je nastanjen v Djakovici, in nacionalni podporni element v Prištini ter pripadniki, ki delujejo v poveljstvu mednarodnih sil KFor v Prištini in poveljstvu večnacionalnih sil Zahod v Peći.

Pripadniki bojne skupine Grof delujejo na območju občin Peć in Klina, v katerih živi približno 180 tisoč prebivalcev pretežno albanske narodnosti, medtem ko srbska manjšina živi v trinajstih vaseh. »Od 1. marca do danes še nismo imeli izrednih dogodkov, ki bi lahko vplivali na varnost naših vojakov. Zabeleženo je bilo edino devet primerov streljanj iz veselja oziroma t. i. »happy shootingov«, pri katerih se ponavadi storilca ne odkrije, zaradi streljanja v zrak pa tudi ni nihče ranjen,« je opisal podpolkovnik Peter Zakrajšek, poveljnik Grofa.

Slovenski vojaki so večinoma nastanjeni v mednarodni vojaški bazi v Peći, poimenovani Italijanska vas, v kateri je približno dva tisoč vojakov. Že ime pove, da imajo v njej glavno besedo Italijani, kar se občuti na vsakem koraku. Ker so vojakom prepovedani izhodi v bližnjo Peć in zato ves prosti čas prebijejo v bazi, je v njej poskrbljeno tudi za prostočasne dejavnosti. Vojaki imajo na voljo športna igrišča, fitness, če jim ne diši hrana v menzi, gredo lahko na pico v eno od tamkajšnjih picerij. Slovenci imajo tudi dobro založeno knjižnico, kar jim menda zavidajo celo Italijani. Verjeli ali ne, naši zahodni sosedje Slovencem zavidajo celo nogometno znanje, saj so jih naši vojaki na zadnjem nogometnem turnirju premagali – in to v finalu.

Internet v vsaki sobi

»Tukaj se dobro počutimo, če odmislimo hrano v menzi, ki smo jo že vsi naveličani, saj imamo na jedilniku non stop testenine. Drugače pa smo vojaki nastanjeni v montažnih objektih. Navadni vojaki so v šestposteljnih sobah, častniki so po štirje v eni sobi. Standard je za vse enak, kar pomeni, da ima vsaka soba internetni priključek in klimo,« je zadovoljen poročnik Aljoša Kaučevič, namestnik poveljnika čete Charlie, tretje čete v Grofu. Kaučevič je že na tretji mirovni misiji, pred prihodom na Kosovo je bil v Bosni in Hercegovini ter v Afganistanu. »Vsaka misija ima svoj čar. Bosna je bila zanimiva, ker je bilo zame prvič, Afganistan pa zaradi večje varnostne ogroženosti. Kosovo je spet nekaj posebnega,« dodaja.

Med našimi vojaki na Kosovu so Gorenjci trenutno zelo redki, med njimi pa je Urban Polajnar z Godešiča, tehnik letalec v helikopterskem oddelku v Djakovici. »Lani sem bil tu za dva meseca, sedaj sem tu drugič, vendar samo za mesec dni. Povprečno vzletimo štiri- do petkrat na teden. Zadolženi smo za opazovanje iz zraka, prevoz potnikov in tovora, poleti pa s helikopterjem pomagamo tudi pri gašenju požarov. Ker sem še brez družine, mi ni težko služiti na tujem. Že ko sem sprejel vojaško službo, sem vedel, kaj me čaka,« je razložil.

Poddesetnik David Posrpnjak je doma iz Slovenj Gradca, na Kosovu pa je vodja oddelka in ima pod sabo osem vojakov, ki vsakodnevno patruljirajo po srbskih vaseh in kontrolirajo promet. Njihova naloga je utrditi varnost na območju občin Klina in Peć ter zagotoviti svobodo gibanja za vse prebivalce. »Ni težko shajati tako daleč od doma, saj sem z najbližjimi v Sloveniji v vsakodnevnem kontaktu, ali preko interneta ali po telefonu. Na Kosovu ima svoj signal tudi Mobitel, tako da je za slovenske vojake klicanje v domovino poceni – za enako ceno, kot bi bili doma. Tako me telefonski pogovori vsak mesec stanejo okoli 60 evrov, govorim pa približno 15 minut na dan,« je pojasnil med vožnjo v valuku proti vasi Drsnik, ki je bila med spopadi leta 1999 porušena do tal, vanjo pa se sedaj počasi vračajo prvotni prebivalci – Srbi.

Mirno spanje zaradi vojakov

»Odkar je tu Slovenska vojska, se je na območje, ki ga nadziramo, vrnilo med 150 in 200 Srbov. Naša naloga je, da jim zagotovimo varnost, zato obiskujemo njihove domove, se z njimi pogovarjamo o vsakodnevnih problemih,« pojasni stotnik Dušan Kukovec, poveljnik skupine za civilno-vojaško sodelovanje (CIMIC). Med aktivnosti CIMIC skupine je tudi humanitarna pomoč. Večinoma gre za različne donacije lokalnim ustanovam, kakršna je bila ob našem obisku tudi donacija treh računalnikov osnovni šoli z osemsto učenci v Klini. Z njimi so zaključili opremljanje računalniške učilnice, ki sta jo v večjem delu pomagali urediti Svetovna banka in italijanska vojska.

Življenje se v Drsnik vrača s pomočjo tujih donacij, ki so pomagale zgraditi nov vodovod in električno omrežje, postaviti nove hiše, asfaltirati ulice. Po njej in podobnih srbskih vaseh, v katerih skupno živi okoli 500 Srbov, se slovenski vojaki vsakodnevno odpravijo na peš patrulje. »Slovenski vojaki so v redu, kakor tudi nemški in drugi, ki pridejo v vas. Sedaj, ko so vojaki tu, spim brez skrbi, čeprav me nenaden ropot ponoči še vedno vrže iz postelje,« je prisotnosti vojakov zadovoljen 73-letni Srb Jordan Ribač. V Drsnik se je pod okriljem KFora vrnil pred dvema letoma. Pred leti je imela njegova družina tri stanovanjske hiše, devet hektarjev zemlje so obdelovali s traktorjem. V spopadih med Srbi in Albanci sta mu umrla sin in hči, porušili so jim vse hiše in jih do golega oskubili, izginila sta avto in traktor. »Sem srčni bolnik, zato nisem sposoben delati. Zemljo sem zato dal v najem Albancem, ki jo sedaj obdelujejo zase. Življenje tu je za Srbe zelo težko, še posebej mladino, saj ni službe, ni šole, ne zdravnika. Mladi so zato vsi ostali v Srbiji, v vas smo se večinoma vrnili samo starejši,« je pojasnjeval zbranim novinarjem. O Albancih nima najboljšega mnenja. Ko ga novinarski kolega vpraša, kdo je slabši – Albanec ali kača (ki je ravno tedaj prilezla po ruševinah), ne ponudi konkretnega odgovora, a takoj začne razlagati, kako nenevarne živali so kače ... Njegova snaha Olga Ribač ima bolj uravnotežen pogled na politično in varnostno situacijo na Kosovu: »Ne morem se pritoževati nad Albanci, kaj imata med sabo državi, me ne zanima. V medsebojni spopadih so Albanci rušili srbske vasi, Srbi pa albanske. Vsi smo doživeli enako usodo.«