Domovi za starejše prezasedeni

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 27. april 2008 / 06:00

"Tipičen slovenski dom za starejše bistveno presega osnovno vlogo doma za starejše. Danes je to stanovanjski dom, dom za stanovalce z demenco, negovalni dom in negovalna bolnišnica - vse v enem. V domovih so tudi odrasli invalidi." Boris Koprivnikar, predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije

V naše uredništvo je poklicala obupana gospa iz Kranja: njena mama je obnemogla in potrebuje štiriindvajseturno oskrbo, svojci so v službah, v domu upokojencev ni prostora. Verjetno vam takšni primeri niso tuji.

»Najprej bi rad povedal, da demografska situacija postavlja Slovenijo v t. i. stare družbe, saj je delež starejših od 65 let že vrsto let večji od deleža mlajših od 15 let in še vedno hitro narašča. Od leta 1995 do leta 2005 se je število starejših od 65 let v Sloveniji povečalo za 26,5 odstotka, pa vendar smo šele leta 2005 dosegli demografsko koleno, po katerem bo naraščanje te skupine prebivalstva še bistveno hitrejše. Do leta 2050 naj bi se skupina starejših podvojila in danes se že nahajamo v središču teh sprememb.

Kapacitete domov za starejše ne zadoščajo več potrebam. V tem trenutku je za sprejem v domove približno 16 tisoč prošenj; v tej številki je sicer zajetih kar nekaj ljudi, ki so umrli, pa tega podatka nimamo, in precejšnje število tistih, ki oddajajo prošnje na zalogo. Kljub temu ocenjujemo, da realno še vedno nekaj tisoč odraslih in starejših čaka na sprejem.

Devet let sem bil direktor Doma upokojencev v Škofji Loki in sem se z družinskimi stiskami, ko nismo mogli takoj ponuditi namestitve v našem domu, srečeval nekajkrat na leto. Danes se to dogaja v številnih domovih dnevno! Družina gospe, ki jo omenjate, prihaja z Gorenjskega, to je z območja, kjer je povpraševanja veliko več, kot je ponudbe. Enako velja še za Primorsko in za ljubljanski bazen. Samo v Ljubljani bi ta trenutek potrebovali dva tisoč novih postelj. Če bi gospa potrebovala namestitev za svojo mamo, se jo dokaj hitro, v nekaj tednih, dobi v vzhodnem koncu Slovenije. Letos se bo v državi odprlo nekaj novih domov, računamo, da bo približno tisoč osemsto novih mest, vendar ocenjujemo, da te zmogljivosti ne bodo odpravile problemov najbolj kritičnih regij.«

Kakšen je sistem storitev v domovih za starejše?

»Država mora zagotavljati cenovno dostopne in kakovostne storitve ter storitve, ki so dostopne takrat, ko jih potrebuješ. Če govorim samo za klasično domsko varstvo, lahko rečem, da so storitve poceni, v povprečju osnovna oskrba s polnim penzionom stane 14 evrov na dan, cena pri zasebnem izvajalcu s koncesijo pa povprečno 18 evrov. Kakovost storitev je relativno dobra v primerjavi z drugimi državami, žal pa ne napreduje. Največji problem je čakalna doba, ponekod je treba za sprejem v dom čakati več let in v teh primerih je smiselnost te storitve vprašljiva.Tipičen slovenski dom za starejše bistveno presega osnovno vlogo doma za starejše. Danes je to stanovanjski dom, dom za stanovalce z demenco, negovalni dom in negovalna bolnica - vse v enem. V domovih so tudi odrasli invalidi, saj zanje v Sloveniji še nimamo razvite tovrstne mreže nastanitvenih zmogljivosti. Štiri institucije smo stlačili v eno in ni čudno, da jih je premalo. Kar polovica sprejemov v domove je direktno iz bolnišnic.«

Zakaj se niso razvile negovalne bolnišnice?

»Razlog je enostaven, če pogledate strukturo plačila. Za tistega, ki potrebuje najbolj zahtevno oskrbo in zdravstveno nego, je cena v domu 37 evrov; dobro polovico tega zneska plača uporabnik, okrog 17 evrov za strošek zdravstvene nege prispeva zdravstvena zavarovalnica. Za neakutno obravnavo v bolnišničnih oddelkih, kar je primerljivo z zdravstveno nego v domu, pa zdravstvena zavarovalnica plača pavšalno 108 evrov na dan negovalni bolnišnici. Zavarovalnica ni nora, da bo razvijala negovalne bolnišnice za 108 evrov na dan, če jo to stane v domu za starejše 17 evrov na dan.«

Se pojavlja tudi problem odrinjenosti tistih z nizkimi dohodki?

»Nizki dohodki ne smejo biti razlog, da nekdo ne bo sprejet v dom za starejše. Sistem plačevanja v domovih je tak, da mora vsak prispevati svoje prihodke, če tega finančno ne zmore, so dolžni po zakonu doplačati njegovi bližnji svojci. Če tudi oni niso plačilno sposobni, je dolžna za oskrbo doplačati lokalna skupnost, iz katere občan prihaja. Seveda občine in svojci iščejo domove, za katere bo treba manj doplačati, torej tudi domove, ki so v državni in ne v zasebni lasti, čeprav sta kakovost storitev in pogoji delovanja tako za državne kot za zasebne domove primerljivi, ker oboji delujejo v javni mreži, pod enakimi pogoji.«

Ali nepremičnina služi za poplačilo bivanja v domu starejših?

»Dogaja se, da ljudje nepremičnine, ko potrebujejo institucionalno varstvo, prikrijejo, jih prenesejo na koga drugega ali jih podarijo. Občina, ki doplačuje bivanje za določenega občana v domu starejših, ima namreč pravico do deleža nepremičnine po njegovi smrti za poplačilo tistih stroškov, ki jih je imela za doplačevanje oskrbe. Dejstvo je, da se Slovenci še nismo navadili, da so naše nepremičnine eden od virov za plačevanje za našo starost. Na Upravni enoti Škofja Loka smo delali analizo, ki je pokazala, da je kar 94 odstotkov prebivalcev, starejših od 65 let, lastnikov hiš, dodatnih 6 odstotkov je lastnikov druge nepremičnine, na primer stanovanja. Pa vendar je velik del teh ljudi socialnih podpirancev.

Za časa aktivnega življenja veliko vlagamo v svoj zasebni standard, gradimo si hiše, kupujemo avtomobile, ko pa potrebujemo pomoč na starost, štejemo, da so nepremičnine samo naša zasebna last, država naj nam pa pomaga. V to kislo jabolko bo treba ugrizniti in se vprašati, ali je nepremičninsko premoženje, ki si ga ustvarjamo tekom aktivne dobe, namenjeno zgolj dedovanju. Pogosto se srečujemo s težkimi socialnimi razmerami, na primer starejšega para z nizkima pokojninama, ko nimata denarja za kurjavo, kaj šele za vzdrževanje hiše. A je to kvaliteta življenja na starost? Namesto da bi obrnila situacijo, hišo prodala in si kupila komfortno oskrbovano stanovanje, za katerega nekdo v celoti skrbi? Tega še ne sprejemamo, ampak o tem bo treba razmišljati.«

Kako se financirajo domovi?

»Struktura prihodkov je sestavljena iz dveh temeljnih virov. Prvi vir je oskrba oziroma hotelski del, kamor sodijo stanovanje, hrana, čiščenje, ogrevanje, socialna oskrba. Ta del plača uporabnik, svojci, občina. Na nivoju celotnega sistema domov v Sloveniji to predstavlja približno 55 odstotkov prihodka. Drugi pomembni vir je strošek, ki ga plača zdravstvena zavarovalnica za poplačilo zdravstvene nege in rehabilitacije. To predstavlja približno 38 odstotkov prihodka. Približno 7 odstotkov prihodka pa predstavljajo prihodki od prodaje kosil in drugih domskih dejavnosti.

Ni problem nizkih cen za uporabnike, problematičen je nizek prihodek, ki ga dobivamo, saj se zaradi tega ne razvija dovolj hitro cel sistem drugih domskih storitev (na primer pomoč na domu, dnevno varstvo, dnevni centri ...), denarja zmanjkuje tudi za vzdrževanje domov. Ljudje si pogosto napačno predstavljajo, da so domovi financirani iz državnega proračuna. Iz proračuna za tekoče poslovanje ne dobimo nič, a ker smo javni zavod, si država jemlje vso pravico, da v celoti upravlja z nami. To je eno temeljnih neskladij, saj to pomeni, da moramo spoštovati javna naročila, delamo kot državna uprava, a iz proračuna za tekoče poslovanje ne dobimo nič.«

Kaj predlagate?

»Državne domove bi bilo treba statusno preoblikovati, delovati bi morali pod enakimi pogoji, kot delujejo zasebni domovi s koncesijami. Država naj ohrani svojo lastnino in jo kontrolira, ampak naj ne gospodari z domovi kot z upravnimi enotami, ki jih v celoti financira. Domovi so zdaj nefleksibilni, ne morejo se prilagajati potrebam uporabnikov, za vsako malenkost potrebujemo soglasje. Prihaja tudi do razlike v ceni: državni dom ima nižjo ceno, zasebni ima višjo, pa oba delujeta v isti mreži. Popraviti je treba kadrovske normative, saj se spreminja struktura stanovalcev, število dementnih bolnikov se je od 1995 do 2005 več kot podvojilo. Kadrovski normativ, cene, naložbe, vse je fiksno. Sistem je bil zasnovan v 80-ih letih prejšnjega stoletja in je še vedno enak, čeprav danes živimo v popolnoma drugem okolju in v drugem sistemu ter se soočamo z bistveno spremenjenimi zahtevami uporabnikov.

Predlagamo, da se razlika v ceni, pri sedaj nepriznanem delu stroškov domov, pokriva v prihodnje s subvencioniranjem cene oskrbe s strani državnega proračuna ali iz viškov, ki jih imajo zdravstvene zavarovalnice, delno tudi z zvišanjem cen storitev. Kot sem že rekel, pa bi bilo najbolje, če bi se domovi statusno preoblikovali in bi bil omogočen vstop zunanjim investitorjem.«