Zakaj se niso uprli?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 25. april 2008 / 06:00

Osrednja državna proslava dneva upora proti okupatorju bo letos v Begunjah na Gorenjskem. Ta mesec pa so nas presenetili tudi z objavo pastirskega pisma duhovnikom, ki ga je za novo leto 1946 napisal gorenjski rojak Anton Vovk, takrat pooblaščeni generalni vikar, pozneje ljubljanski nadškof ...

Pismo je edinstveni dokument časa in hkrati priložnost, da se pogled na te reči na novo opredeli. V njem je avtor, pranečak pesnika Franceta Prešerna, obžaloval medvojno držo in delovanje dela duhovščine in vernikov. »Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata. Nedvomno je, da je tudi ta del naroda, izvzemši redke posameznike, mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugodnem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupacije zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje med narodi Evrope in vsega sveta. Kot je pokazalo ravnanje katoličanov in njihov z nekatoličani združen odpor proti fašističnemu zavojevalcu v drugih deželah, je bila v tem primeru neosnovana razlaga papeževih besed, na katere so se pri nas sklicevali zagovorniki tega početja. Nepopisno gorje in strašno sovraštvo sta rodila tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in taborišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži – da nekrščansko postopanje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe vse povprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so – ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim – celo opravičevali, če ne še bodrili so k takemu delu in se ga udeleževali. Ni jih vodilo potrpežljivo in vztrajno zaupanje v Božjo previdnost, ampak bolj predrzna misel, kot da je predvsem od njihovega lastnega posvetnega in s strankarskim mišljenjem prepojenega prizadevanja odvisna ohranitev in rast Božjega kraljestva med našim ljudstvom. Ljubezen, prva krščanska krepost, ki ne pozna mej (…), se je sprevrgla v sovraštvo in posnemanje metod nevernikov.«

Česa takega ni ne prej ne pozneje napisal še noben od prvih mož Cerkve na Slovenskem! Njegove misli so presenetljive. Denimo tista, da se je tudi katoliški (torej večinski) del naroda nameraval »ob ugodnem trenutku« okupatorju »upreti s silo«. Zakaj se mu torej ni? Poslušnost vsakokratni oblasti zapoveduje že sv. Pavel v Pismu Rimljanom: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.« (Rim 13, 1-2) Po tej »logiki« bi morali slovenski katoličani poslušati tudi oblast, ki so jo je v slovenskih deželah vzpostavili okupatorji.

Sodelovanje v OF slovenskega naroda, ki so jo vodili komunisti, pa je katoličanom še dodatno prepovedovala okrožnica Divini redemptoris (Božanski Odrešenik), ki jo je leta 1937 objavil papež Pij XI. in v njej obsodil brezbožni sovjetski red: »komunizem je nekaj bistveno slabega, zato v nobeni stvari ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanska kultura«. To so tiste besede, na katerih »neosnovano razlago« so se pri nas sklicevali zagovorniki kolaboracije z okupatorjem. Ko so ZDA stopile v 2. sv. vojno in v zavezništvo s Sovjetsko zvezo, je ameriška diplomacija prav zaradi njih od Vatikana zahtevala preklic enciklike, ki je prepovedoval vsakršno sodelovanje s komunisti. V moralno dilemo so bili postavljeni tudi ameriški katoličani, ki so se borili proti nacifašistom skupaj s komunisti. Papeža Pija XII. so vprašali, ali je takšno sodelovanje dovoljeno kljub encikliki, ki je ni preklical. Odgovoril naj bi jim, da je. Je škof Rožman vedel za to dovoljenje?

Kakorkoli že, zgodilo se je, kakor se je. Škof Anton Vovk je to izrecno obžaloval. Žal pa slovenska Cerkev tudi po koncu komunistične oblasti in osamosvojitvi Slovenije še vedno vztraja pri svojem preživelem antikomunizmu in zagovoru domobranstva. Enako je na nasprotni strani: ni bilo v naravi komunistične oblasti, da bi kaj obžalovala. In kdo bi lahko kaj takega v njenem imenu oziroma namesto nje storil zdaj, dve desetletji po njenem »sestopu« z oblasti? Simbolno bi to lahko storila kvečjemu Zveza borcev kot veteranska organizacija tistih, ki so se borili proti okupatorju in so bili sami povečini katoličani. Žal so pri tem pod vodstvom komunistov zapletli tudi v bratomorno državljansko vojno proti katoličanom, ki so ostali poslušni nauku Cerkve. In začarani krog, iz katerega eni in drugi še danes ne morejo, se je tako sklenil. Je sploh kdo, ki bi ga lahko razklenil?