Ljudje pod Košuto

Besedilo: Stanislav Pesjak
Kategorija: Gorenjska / četrtek, 24. april 2008 / 06:00

V petek, 25. januarja 2008, je preteklo natanko 660 let od velike nesreče pod Košuto, ko je leta 1348 hud potres in skalni plaz s Košute porušil tedanji Ljubeljski trg. 25. januar bi bil lahko dan spomina na porušenje starega Tržiča.

Dan nesreče ni bil zabeležen, vendar je glede na posredne pisne vire in ustno izročilo najbolj verjeten ta datum in za potomce predstavlja dan spomina na hudo nesrečo. 25. januarja 1348 malo po 15. uri popoldne je pater benediktinskega samostana v Podkloštru na Koroškem ob strašnem tresenju pobegnil iz prostorov in z dvorišča videl, kako se rušijo gmote gore Dobrača, kako je kamenje in skalovje z gore zaprlo tok reke Zilje in povzročila zamočvirjenje spodnje Ziljske doline. Z obličja zemlje je bilo zbrisanih več vasi, celotna fara Št. Janž v Ziljski dolini, podirali so se gradovi in cerkve. Ustno izročilo pripoveduje, da so ljudje bežali preko Ljubelja v Borovlje in da je ob sotočju Mošenika in Bistrice nastalo novo naselje Tržič.

Ogromne skale so se valile v dolino

Po očetovi strani moj rod izhaja od Svete Ane, naselja pod Ljubeljem, ki je znano že iz rimskih časov. Prehod čez Karavanke je bil nevaren in težak, domačini so lahko nekaj zaslužili z oskrbo potnikov - tovornikov, ki so bili namenjeni čez Ljubelj na Koroško ali obratno. Potrebni so bili kovači, kolarji, štavarji in oskrbniki konj, hospici z znanjem zdravilstva, gostilne s prenočišči. Zato so imeli prebivalci srečo z izbiro kraja bivanja, dokler ..., dokler ni nadnje kot zmaj prišla gora. Z grozo si lahko predstavljamo, kako je plaz drvel in rušil vse pod seboj. Ogromne skale so se kotalile v dolino. Še danes jih imajo Šentančani po vrtovih, kot za spomin. Danes so v okras, takrat pa .... joj me ... Tehtajo po trideset ton in več.

Naši predniki, ki so preživeli nesrečo, so se najprej odselili. Počasi so se vrnili, postavili nove domove in novo cerkev sv. Ane, malo višje na gori, da jih kot stražarka varuje pred novo nesrečo.

Turkom ni uspelo

Življenje pod Košuto je bilo v srednjem veku težko. 127 let po kamniti kataklizmi, ko so si ljudje spet urejali domove, je prišla nova nesreča. Tokrat iz doline. To so bili Turki. Človek kar verjeti ne more, kaj vse so počeli, kakšna strašna nesreča so bili Turki. Ropali so, morili, ne le otroke, tudi moške in ženske so vozili v suženjstvo. Leta 1475 so že tretjič prihrumeli na Kranjsko, kmalu po sv. Mihaelu je bilo. Na Koroško so nameravali priti čez Ljubelj, vendar so se ušteli. Trda šentanska roka ni kar tako in v skalovju doma. Turkom ni uspelo, cel mesec so napadali, da bi prebili blokado, a vse zaman. Žal so v tem času trpele okoliške vasi v dolini, veliko dobrega pa so naredili za sosede na Koroškem.

Življenje mojih prednikov v 19. stoletju

Stara starša mojega pradeda, Anton Dovžan in Uršula, roj. Ratečan, sta živela v začetku 19. stoletja pri Opirovtu, pri Sv. Ani št. 46 (po letu 1860 št. 45). Takrat je bilo težko dobiti delo, zaslužiti živeš, kaj šele kaj drugega. Pri hiši sta se jima rodili dve hčeri. Mlajša Marjeta (roj. 1824) je leta 1847 rodila nezakonskega otroka, sina Jožefa, mojega pradeda. Starejša Marija (roj. 1820) je »imela več sreče«, našla si je moža Luka Polanza, domačina od Sv. Ane, bližnjega soseda s številke 49. Vesela ohcet je bila 21. novembra 1850.

Marjeti ni bilo lahko, hodila je delat h kmetom, v "taberh", predvsem na Koroško. Skupaj z drugimi ženskami je bosa hodila peš tudi po šest ur daleč, vse do Celovca. Spomladi so pomagale pri setvi in saditvi, poleti so žele žito, jeseni ajdo. Najprej so delo opravile na Kranjskem, nato na Koroškem, ravno toliko je bilo zamika pri setvi in žetvi.

Od Sv. Ane so se na pot podale ponoči, tako so v Celovec prišle še pred žgočim soncem in ujele kosilo. V Celovcu so si noge ohladile v koritu "pri zmajih" in počakale na kmete, ki so prišli z vozovi. Nato so tam delale, dokler delo ni bilo opravljeno, tudi po štirinajst dni. Vesele so se vračale z zaslužkom, pa še lačne niso bile.

Jože in Joseph

Po dolgi zimi 1854 je Marjeta težko pričakala pomlad. Odpravila se je sadit krompir na Koroško, bila je v osmem mesecu nosečnosti. Zaradi napornega dela je predčasno rodila, otroka so krstili kar na Koroškem. Vprašali so jo, ali je lahko Zef (Seph). Rekla je: “Ja, prav, doma imam Joža Josepha), no ta naj bo pa Zef.“ In tako sta bila v uradnem nemškem jeziku oba njena otroka Josepha, torej oba Joža. Drugi Joža je bil rojen 2. maja 1854 v Galiji na južnem Koroškem.

Pred kratkim sem si ogledal Galicijo, v Borovljah zaviješ proti Železni Kapli, mimo Trate, mimo hiše, v kateri sedaj deluje Slovensko prosvetno društvo Borovlje. Najprej prideš do občine Sv. Marjeta, nato do občine Galicija. Obcestna tabla je v nemščini, ko sem zavil v prvo restavracijo na kavo, sem se lahko pogovoril v slovenščini. Napis na stavbi osnovne šole je samo v nemščini. Spomnil sem se, kako je njihov otroški pevski zbor Amabilis pred letom na celovškem radiu zapel pesem "Jaz pa pojdem na Gorenjsko".

Marjeti Dolžan, moji stari, stari mami, torej ni bilo treba znati nemško. Kasneje, leta 1865 je rodila še hčerko Frančiško, umrla je pri 41-tih, ko je hčerka imela šele štiri leta. Težka je bila njena življenska pot, borila se je za preživetje, za svoje otroke. Zgodnja smrt je bila morda odrešilna?

Življenje teče dalje

Najstareši Marjetin otrok, moj praded Jožef, se je leta 1868 priženil v Kovor, h Gregcu, v staro hišo, ki so jo nedavno novi lastniki žal podrli. V tristo letih je v njej bivalo veliko ljudi, bila je vzorec nekdanje bajtarske hiše, majhna, lesena, brez dimnika, s podstavkom za kurišče, krita s sto let starim bobrovcem, ki je zamenjal prvotno slamo.

Jožef je bil delaven in gospodaren, izdeloval je ostrešja, kar so ljudje pod Košuto že od nekdaj znali. Postavil je novo hišo, v stari pa so še dolgo živeli vaški reveži. Tudi ljudski umetnik je bil, izdeloval je nabožne kipce, njegovo največje delo je Kristus na križu v naravni velikosti, ki stoji pred našo domačijo v Kovorju. V zakonu z Marjano, ki se je pred poroko pisala Perne, se jima je rodila edinka Jera, ki se je poročila z Janezom Pesjakom iz Lipnice pri Kropi. To sta bila torej moja babica in dedek.

Pri Sv. Ani pa življenje teče dalje, danes ni več tako težko, kot je bilo včasih. Kakšno bo naprej, pa ne ve nihče.