Nikoli nismo bili teroristi, borili smo se za svobodo

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: Gorenjska / četrtek, 24. april 2008 / 06:00

Prof. dr. Rifata Latifija smo spoznali lani, ko je ob plavalnem dosežku Martina Strela ob Amazonki v humanitarni odpravi pomagal razvijati projekte v telemedicini - zdravljenju na daljavo. Je ponosen kosovski Albanec, ki mu je uspel veliki met, saj je uspešen travmatolog in eden od pionirjev razvoja programov telemedicine na svetu. Z njim smo se pogovarjali nekaj tednov po razglasitvi neodvisnosti nove države Kosovo.

Prištino ste po dolgem času obiskali ob razglasitvi neodvisnosti. Kakšni občutki so vas prevevali?

»Vse od mojega odhoda iz Prištine, aprila 1985, sem se redno vračal. Po letu 1999 še bolj pogosto, vsak drugi mesec, včasih celo bolj pogosto. Vsakič, ko sem se vrnil, sem se sijajno počutil. Kakorkoli že, nič pa se ne more primerjati z občutki, ko sem šel v Prištino 18. februarja letos. Bilo je manj kot 24 ur po razglasitvi neodvisnosti in tudi prvih priznanj, ko se je začelo veliko slavje. Saj ne morem povzeti natančnih občutkov, toda kako ste se počutili vi ob razglasitvi samostojnosti? Slovenci to poznate! Besede ob takšnih trenutkih niso dovolj. Nekdo voha srečo, drugi to vidi na obrazih revnih in bogatih, mladih in starejših, žensk in moških – povsod velika sreča – postali so nov del novega sveta. Nič več nismo le pokrajina neke dežele, ki je povzročala genocid in morila ljudi, ampak državljani samostojne države, ki ljubi demokracijo in svobodo. Z mnogimi sem govoril, med njimi so tudi veliki pisatelji, publicisti in slavni novinarji na Kosovu, in nihče ni zmogel opisati čustev. Odkrito rečeno, menim, da so nas čustva, čeprav smo pričakovali osamosvojitev, prehitela. Nismo bili pripravljeni. Pa saj ni nobenega pravila, kako praznovati neodvisnost.«

Je bila pot do samostojne države (pre)dolga?

»Vsekakor samostojna država Kosovo ni prišla zastonj – 13 tisoč mrtvih ali pogrešanih v uničeni državi, večina prebivalstva pa med begunci. Bilo je vredno, vsaka kaplja krvi in vsaka bolečina. Še veliko dela je pred nami. Kosovska osvobodilna vojska (KLA) se mora preobraziti v Kosovsko vojsko za obnovitev, vključeni morajo biti vsi prebivalci. Tudi tisti, ki živimo drugje, od Avstralije do Arizone, in Aljaske do Norveške, povsod po svetu bi morali sodelovati pri obnovitvenem procesu, saj bo ta dolg in boleč. Kljub temu pa sedaj gradimo svojo državo kot del sveta, ki so ga priznale demokratične države in nismo več zatirani in na nas ne gledajo več kot na skupino teroristov z Balkana. Nikoli nismo bili teroristi, borili smo se za svobodo.«

Vas je poleg praznovanja neodvisnosti karkoli presenetilo?

»Ne, ni me presenetilo, bil pa sem srečen ob pogledu na celotedensko praznovanje, saj ni šlo nič narobe. Nič. Vsi so uživali v vsem, vsi so dostojanstveno praznovali, vsak je bil del tega in v očeh in mislih mnogih se je videlo in čutilo, da moramo državo obnoviti. Na tem bomo morali delati še več kot do sedaj. Nikogar več ne moremo obtoževati, da UNMIK ali Združeni narodi niso naredili tega ali onega. Vse je odvisno do nas. Sami krojimo našo usodo. Zato moramo trdo delati.«

Kako ste vi preživeli teden praznovanj na Kosovu?

»Delovno in praznično. Imel sem veliko sestankov, srečal sem se z novim ministrom za zdravje dr. Gashijem in sekretarjem dr. Ilirjem Tolajem, se srečal z vodji bolnišnic in vodji centrov telemedicine (medicine na daljavo, katere pionir je prof. dr. Latifi, op. a.), ki jo moramo še zagnati in izpostaviti tudi programe, ki morajo delovati na izobraževalnem področju. Seveda sem praznoval, še bolj pomembno pa je bilo naše delo.«

Se bojite izbruha novih nemirov, morda celo nove vojne na Kosovu?

»Ne verjamem, saj smo imeli dovolj spopadov in vojn. Vsi balkanski narodi so jih imeli dovolj. Nič se ne da doseči skozi bojevanje in pobijanje. Naše razlike moramo dati na stran in delovati za skupen razvoj. Svet sedaj pomaga Balkanu in to bi morali izkoristiti. Vojna naj se usmeri v obnovo naše države, naših vezi in skupnega dela. To je naša nova vojna, nov boj. Poznavanje računalništva, naprednih tehnologij, mednarodna sodelovanja in ljubezen bi morala biti naš nov način življenja. Nič več bojev na ulicah, nič več bomb, nič več genocida in pomorov ljudi.«

Bi se vi bojevali, če bi bilo to potrebno?

»Upam, da mi ne bo nikoli treba v vojno. Če pa se to zgodi, bom vsekakor sodeloval. Upam, da bom sodeloval pri obnovitvenem procesu in ne pri krpanju ranjenih vojakov in civilistov. Dovolj je bilo.«

Rojeni ste na Kosovu, odraščali ste na Kosovu in se učili na Kosovu. V času študija ste bili tako politično kot novinarsko aktivni. Kako se spominjate teh časov?

»V času študija na Medicinski fakulteti v Prištini sem bil predsednik študentske organizacije, ki je bila hkrati zadolžena za mednarodno izmenjavo študentov in kulturo. Skozi leta pa sem kot študent medicine sodeloval tudi pri mnogih medijskih hišah v Prištini. Najbolj ponosen sem na delo pri študentski reviji Bota e Re (Novi svet). Objavljali smo nove poglede, nove ideje in je bila zaradi tega za mene najboljša novinarska šola na Kosovu. Vsakdo, ki je sodeloval pri tej reviji, je danes znan ali v politiki ali medicini ali kje drugje. Še danes verjamem, da je Sejdiu, današnji predsednik Kosova, sodeloval z omenjeno revijo. Sicer pa, novinarstvo mi je kot mlademu študentu predvsem pomagalo skozi življenje. Naučil sem se izražanja, kako naj postavim vprašanja in kako naj delam z drugimi. Tudi po diplomi sem še sodeloval, predvsem pri temah, kjer sem čutil, da je to najbolj pomembno. To obdobje spada med najpomembnejše v mojem življenju, torej v leto 1986, ko sem objavil serijo člankov o izseljevanju Albancev prek Mehiškega kanala v Združene države Amerike ali kamorkoli drugam po svetu. Izseljevanje je bilo namensko organizirano s strani takratne jugoslovanske vlade, saj so si želeli beg možganov s Kosova. In danes? Zanimivo je, da delam na meji med Arizono in Mehiko in gledam ilegalne priseljence, ki želijo vstopiti v boljši svet, a hkrati doživljajo velike pretrese. Kolo časa se je po dobrih 20 letih zavrtelo in sedaj so ZDA v primežu zaradi velikih problemov nedovoljenega preseljevanja.«

Omenili ste povezavo s predsednikom Fatmirje, Sejdiujem, kaj pa predsednik vlade Hasim Thaci? Se poznate, ste ali še delujete skupaj?

»Premiera Thacija poznam vrsto let, še ko je bil mladenič in je deloval kot član študentske organizacije, ki se je borila proti srbski vladi, kasneje je postal tudi politični vodja KLA. Vedno sem ga spoštoval, posebej kaj je naredil, ko je bil še v času študija vodja KLA pri uporu zoper srbsko policijo in okupacijo. KLA je takrat preobrazil v veliko politično stranko, ki sedaj skupaj z njim vodi državo Kosovo. Velikokrat sva se srečala. Ob neki priložnosti obiska vasi Drenica, kjer sem bil rojen, sem opazil njegovo sposobnost komuniciranja z običajnimi ljudmi, kako jim je razložil svoje videnje nove države. Občudujem njegovo veliko delo in verjamem, da bo državo popeljal v evro-atlantske povezave. S tem bo Kosovo postalo del sveta, kjer bo lahko živel vsak, ki si tega le želi.«

Ste tudi vi sodelovali v bojih, v vojni?

»Najkrajši odgovor je ne. Med vojno leta 1999 sem bil vodja vseh specializantov na kirurgiji na Univerzi Yale. Vojna se je končala le nekaj dni, preden sem uradno zaključil specializacijo, torej 19. junija 1999. Že dva dni kasneje, 21. junija, sem bil v Albaniji, pripravljen pomagati in boriti se. A vojna se je že končala. Želel sem si miru, na neki način pa sem bil razočaran, ker se je vojna končala, preden sem lahko prišel na Kosovo, kjer bi lahko skrbel za ranjene ubežnike, vojake, otroke, ženske in starejše, ki so trpeli med vojno. Kot travmatolog se ne bi bojeval. Ko sem prispel v Tirano, je bilo tam veliko ranjenih kosovskih Albancev v vojaški bolnišnici, vendar novi niso več prihajali. Kakorkoli, vojna se je končala, čeprav v svojem bistvu še traja. Takrat se je namreč prava vojna za samostojno in demokratično državo šele začela. Čeprav resolucija Združenih narodov št. 1244 ni bila po naši volji, smo jo sprejeli. Takrat je bila država uničena, v razsulu. Vstopili smo v novo fazo vojne. Takrat ni bilo več opravičil, da ne bi vsakdo sodeloval pri neverjetni priložnosti obnove povsem nove države in nove demokracije.«

Predstavljam si, da ste kot travmatolog in profesor zelo zaposleni. Vam vračanje v rojstno deželo in razvijanje projekta telemedicine pomeni tako veliko?

»Poleg lastnih obveznosti imamo tudi obveznost, da damo državi, narodu in ljudem, ki so ostali, nazaj vse, kar zmoremo, in tudi pomagamo vsem, ki so pomoči potrebni, ne glede na to, kjer so se rodili, njihovo vero ali raso. Pomagati lastni državi, dodati svoj kamenček v mozaiku je najbolj plemenito delo, ki ga lahko narediš. Ne morem namreč pozabiti, da so bili Kosovo in moji ljudje tisti, ki so mi pomagali postati doktor, torej so mi pomagali pri dosegu tega, kar sem danes. Nadvse pomembno je, da dam vse, kar imam, torej vso mojo intelektualno in fizično energijo, denar, znanje ... Tako je najbrž z vsakim, ki zapusti svojo deželo. Sodeloval sem pri delu bega možganov, ki se je zgodil v številnih državah po svetu iz različnih razlogov. To pa je velik udarec za vsako državo, še posebej za države, ki se šele razvijajo. Sedaj je čas, da vrnemo nekaj »možganov« nazaj v našo državo in vasi. Sicer pa, drži, življenje travmatologa je naporno, a hkrati tudi veliko vrača. To sem izkusil že mnogokrat. V letu 2008 se lahko vračam tudi navidezno (virtualno) in pomagam naši državi, saj smo zgradili enega najmodernejših telemedicinskih programov v deželah v razvoju. Lahko rečem, da pomagamo graditi tudi travmatologijo, urgentno medicino, napreden operacijski sistem in hkrati pomagamo pri vzpostavitvi pohabljenega medicinskega sistema.«

Kako bo neodvisnost Kosova vplivala na vaš projekt razvoja telemedicine na Kosovu?

»Program Telemedicine na Kosovu je nastal celo prehitro, predčasno. Medtem ko so se moji rojaki še vedno borili za najbolj osnovne človekove pravice ter za neodvisnost, smo gradili enega najbolj modernih in naprednih programov v telemedicini v Evropi. Torej, neodvisnost Kosova je dodala k realizaciji naše vizije o programu, ki se ohranja in živi neodvisno in samostojno.«

Slišali smo, da ste tudi ob razglasitvi neodvisnosti sodelovali s svojim telemedicinskim centrom v Prištini, da ste vzpostavili povezavo med parlamentom in mediji. Nam lahko poveste več?

»Inženirji našega centra na Kosovu so postali del praznovanj, saj so zagotovili dobre komunikacijske povezave. Pomagali so medijem pri prenosu za Kosovo izjemno pomembnih informacij. Pred leti, ko smo gradili naš center, bi si lahko samo želel, da bi lahko sodelovali pri takšnem dejanju. Očitno je, da sem se in se še počutim ponosno, zelo sem vesel, da smo lahko sodelovali in dodali svoje.«

Ste poleg veselih dni v času ob razglasitvi doživeli tudi grenkobe vsakdanjika nove države?

»Za mene je bilo najpomembnejše srečevati ljudi na ulicah Prištine in gledati njihove obraze, ki so izžarevali srečo. Kot častnega gosta so me povabili na veteransko srečanje v pokrajino Drenica, v vas Likoč, kjer sem bil med nekdanjimi vojaki in predstavniki KLA, torej vojaki, generali, tistimi, ki so odgovorni, da je na Kosovu danes mir. To je bilo nekaj najlepšega v življenju, da sem lahko sodeloval pri proslavi samostojnosti in bil del ljudi, ki so k temu veliko pripomogli. To je izjemen občutek. Ti ljudje sedaj živijo, da povedo zgodbe, ki so jih doživeli, in uživajo samostojnost. Na drugi strani pa lahko ob tem govorim tudi o veliki žalosti. Videl sem masovna grobišča, po vaseh je ogromno grobov z mladimi ljudmi, otroci in tudi starejšimi, ki jih je pobila srbska vojska. Ti so plačali najvišjo ceno in le želim si lahko, da so bili del našega praznovanja.«

Je sodelovanje s politiki pomembno pri razvoju telemedicine na Kosovu? Kako Slovenija spada v sliko razvoja vašega dela na Kosovu?

»Doktorji in ostali zdravstveni delavci ne morejo delati sami. To velja tudi v primeru Kosova. Pri razvoju telemedicine na Kosovu smo zelo tesno sodelovali s politiki in bomo zagotovo nadaljevali delo tudi s sedanjo vlado in vladami, ki bodo prišle na oblast v prihodnje. Vedno bomo potrebovali politično in denarno pomoč, še bolj, prepričani smo, da politika razume pomen programa telemedicine na Kosovu ali v Sloveniji ali v katerikoli državi, saj telemedicina ne pripada le določeni skupini doktorjev ali medicinskega osebja ali medicinskim sestram. Globalni projekt telemedicine je namenjen vsem ljudem in tako tudi politikom in voditeljem držav, ki morajo biti del projekta. V njem z lahkoto prepoznam tudi Slovenijo, ki bo z državo Kosovo lahko vodilna v jugovzhodni Evropi na področju telemedicine in spletne izobraževalne mreže, ki smo jo ustanovili, če se slovenski voditelji za to odločijo. Slovenija ima velik potencial in znanje na področju informacijskih tehnologij in bi lahko postala vodilna na tem področju ter s tem pomagala tudi drugim državam, ne le pri razvijanju telemedicine, ampak tudi pri naprednih tehnologijah.«

Med podjetji, ki že dlje časa investirajo na Kosovo, so tudi slovenska. Med odzivi na neodvisnost Kosova pa so nam povedali tudi, da mora nova država čim prej zaživeti kot pravna država, saj sedaj doživljajo nelojalno konkurenco zaradi izogibanja davkov, carin in podobno. Lahko pričakujemo hitre spremembe?

»To je zapleteno vprašanje, za katerega zagotovo nisem pristojen odgovoriti. Kljub temu pa prosim za razumevanje. Država ima svojo ustavo, obnavljamo jo in prav nobenega razloga ni za izogibanje davkom. Menim, da se bo to hitro spremenilo, upam tudi, da bo neodvisnost Kosovu prinesla stabilno ekonomijo, s tem pa zaupanje investitorjev, tako domačih in tujih. Slovenska podjetja so na Kosovu dobrodošla, tudi državljani pričakujejo veliko od Slovenije. Že sedaj se lahko zahvalim Slovencem in slovenski vladi za vse, kar ste naredili za nas. Tega ne bomo nikoli pozabili.«