Eksperimenti na ljudeh: so res prepovedani?

Besedilo: Mag. Silvana Gasar
sobota, 19. april 2008 / 06:00

Iz splošne etike in etike posameznih znanosti, ki se ukvarjajo s človekom (npr. medicina, genetika, psihologija), sledi, da je eksperimentiranje na ljudeh nedopustno. Izvajanje poskusov na ljudeh etika zavrača, prepoveduje in obsoja. Tu pa se znajdemo v zadregi, saj napredek vsake znanosti temelji na raziskovanju, preizkušanju neznanega. Že res, da se marsikateri eksperiment lahko izvaja tudi na poskusnih živalih (kar je prav tako etično sporno), ampak ne moremo preprosto sklepati, da za ljudi velja isto kot za živali. Čeprav veljajo za neetične, so torej določeni eksperimenti na ljudeh nujni za napredek znanosti.

Razni eksperimenti na ljudeh vedno dvigujejo kup prahu. Starejše generacije se bodo spomnile zloglasnega zdravnika Mengeleja, ki je med drugo svetovno vojno na ujetnikih koncentracijskih taborišč izvajal srh vzbujajoče, že kar sadistične eksperimente. Pa sploh ni bil edini. Tudi v novejši zgodovini človeštva lahko najdemo primere znanstvenikov, ki so na ljudeh izvajali grozljive eksperimente - brez njihovega privoljenja in zavedanja so jih preprosto spremenili v poskusne zajčke. Kljub skrivanju tega pa vsake toliko časa kaj prodre v javnost, ki potem ogorčeno napada znanstvenike, zahteva pravico, kazen ipd. Dejstvo je, da eksperimentov na ljudeh ni mogoče povsem ukiniti – kaj pa bi npr. bilo, če bi nova zdravila dali v javno uporabo, ne da bi jih prej temeljito preizkusili?! Zato se uvajajo razne deklaracije, zakoni in predpisi, ki naj bi preprečili zlorabe in zagotovili vsaj to, da je sodelovanje v poskusih svobodna odločitev posameznika. O etični spornosti poskusov na ljudeh bi se dalo napisati debelo knjigo. Mene pa žuli naslednje: pri kritikah eksperimentov na ljudeh so »na tapeti« predvsem znanstveniki, nihče pa se ne zatakne v druge ljudi – neznanstvenike, ki brez kančka slabe vesti izvajajo eksperimente na širokih množicah.

Na kaj mislim? Recimo tole. Ali ni uvajanje prenovljenega, bistveno drugačnega šolskega sistema tudi eksperimentiranje na živih ljudeh: dijakih, njihovih starših in učiteljih? Seveda je! Uvedemo nov režim, nove dejavnike vpliva, potem bomo pa videli, kakšne bodo posledice. Ravno to je bistvo eksperimenta. Dejstvo je, da so posledice neznane, lahko, da bodo tudi negativne. Tudi če kopiramo sistem druge države, to še ne pomeni, da bodo pri nas posledice tega sistema enake. Smo pač precej drugačen narod, drugačna država, z drugačnimi značilnostmi. Znanstveno lahko ugotovimo samo to, da bo posledice novega sistema pokazal čas - mnoge šele čez precej let. In nihče ne ve točno, kakšne! Še manj pa kdo ve, kako naj bi jih odpravili, če bodo negativne. Vse se samo predvideva in ugiba, jamstva ni. Pa poglejmo drugi primer. Uvede se protikadilski zakon, ki naj bi hipotetično pripomogel k zmanjšanju kajenja, ampak resnici na ljubo je treba priznati, da so njegove posledice in učinki neznani. Uvajalci zakona torej eksperimentirajo na kadilcih, gostincih in vseh gostih lokalov. Tretji primer: vstopimo v Evropsko zvezo, ker naj bi s tem pridobili ogromno pozitivnega. Čas kaže in bo še pokazal, kako je s tem v resnici. Kar sami »postavite na tehtnico«! Primerov bi lahko našli še malo morje. Za vse pa je značilno naslednje: največkrat brez privoljenja ljudi (brez referenduma ipd.), se »z vrha« uvede nov zakon; ki bo imel neznane, lahko tudi hudo negativne posledice za te množice ljudi. Kako zelo je tole podobno neetičnim znanstvenim eksperimentom! Ampak ne! Znanstveniki, ki eksperimentirajo na malih skupinicah plačanih prostovoljcev, so podleži, nemoralneži in barabe. Politiki, ki isto naredijo v veliko večjem merilu, neredko kar na vseh državljanih, brez našega privoljenja, brez denarnega nadomestila za tveganje, ker jim igramo »poskusne zajčke«, so pa veliki modreci, ki vse delajo samo v naše dobro. Oprostite, ampak vloga poskusnega zajčka meni čisto nič ne diši. Vsekakor mi je povsem jasno, zakaj poskusne živali tako rade grizejo! Grrrr!