O umetnosti je vedel še najmanj

Besedilo: Peter Košenina
Kategorija: Medvode / nedelja, 13. april 2008 / 06:00

"Če bi vedel, da študij obstaja, bi šel študirat primerjalno književnost," pravi Polde Bibič.

Medvode – Polde Bibič je igralec, ki se je s svojim delom Slovencem zapisal v srce. Otrokom nam je v spominu ostal kot Bedanec iz Kekca, ko smo odrasli kot Janez iz Cvetja v jeseni. V osemdesetih smo se mu smejali v Partljičevi igri Moj ata, socialistični kulak. Rodil se je leta 1933 v Mariboru, zdaj pa živi v Centru starejših Medvode, kjer smo se z njim tudi pogovarjali.

Gospod Bibič, lahko na kratko povzamete, kako ste postali igralec?

»Čisto naključje. V gimnaziji nisem vedel, kaj naj bi šel študirat. Zanimala me je literatura, umetnost in te stvari. To je bilo v tistih časih precej zanemarjeno, predvsem v gimnazijah, ki so bile po mojem zelo slabe, zelo enosmerne. O umetnosti sem vedel še najmanj. Gledališče me je kot gledalca zelo pritegnilo. Gimnazijci smo bili v mariborskem gledališču abonirani na predstave. Odločil sem se oditi na sprejemni izpit za igralca in sem bil sprejet. Če bi vedel, da obstaja študij primerjalne književnosti, o čemer pa kot Mariborčan nisem imel pojma, bi šel študirat primerjalno književnost. Žal v tistem času ni bilo informativnih dni, kot so danes, kjer se lahko vsak sam pozanima, kaj ponuja katera fakulteta. Takrat ni bilo ničesar - saj nismo ničesar vedeli!«

Bili ste predavatelj na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kakšno je bilo vaše šolanje v primerjavi z današnjim?

»Vsaka šola ima svojo metodo, v glavnem tudi vsak pedagog. Moram reči, da se je pri nas kakovost pouka izboljšala, glede na to, kar smo imeli mi. Na drugi strani se je po nekaterih plateh tudi poslabšala. Zdaj imajo, na primer, dramsko igro le osem ur, mi pa smo je imeli, kolikor smo hoteli. Igralska pedagogika je individualna in tega ne moreš posplošiti in učiti v razredu kot matematiko. Študentje imajo premalo časa, pa se učijo še to, kako postavljati luči, čeprav jim tega kot igralcem ni treba vedeti.«

Kakšne značilnosti mora imeti dober igralec?

»Hm …«

Je vprašanje preširoko?

»Ne, da je preširoko, neodgovorljivo je. Če bi to vedeli, bi bili na svetu sami dobri igralci. Umetnost ni pragmatična in je zato lahko krivična, ker je lahko nekdo izjemno priden in ne vem kaj vse, pa ne uspe. Drugi je lahko len in se mu čisto nič ne ljubi, pa je lahko uspešen. Igralsko karizmo moraš imeti, če ne, ni nič.«

Igralec si mora zapomniti ogromno teksta. Kakšna je bila vaša tehnika?

»Sam sem si veliko teksta zapomnil že na vajah in nisem nikoli imel težav z njim. Na prvih vajah ponavadi še nisem znal teksta, ker se ga nisem učil. O tekstu sem razmišljal in če razmišljaš in analiziraš, se ti v glavi sam postavi v pravo formo. Včasih sem se moral česa na hitro naučiti, pa sem se tudi. Zgodilo se je, da je kdo zbolel in smo morali na hitro vskočiti. Takrat ti seveda pomagajo prišepetovalci in soigralci, ker je to neka izjemna situacija.«

Se spomnite trenutkov, ko ste vi ali kak vaš soigralec pozabili besedilo in so bili zaradi tega drugi v zadregi?

»To se seveda dogaja in je zelo mučno. Mi temu pravimo »luknja«, ko se zgodi, da v nekem trenutku prave besede ni. Ne vem, kam se izgubi. Sam nisem imel dosti lukenj, se pa spomnim, da se ti takrat zdi, kot da je preteklo ogromno časa, preden si se je spomnil. V resnici ni bilo tako hudo in včasih tudi soigralci niso opazili, da si imel luknjo. Dogajajo se tudi lapsusi in včasih je kak smešen in igralci se začnemo smejat. To je v kaki resni igri zelo mučno. Spomnim se, ko smo igrali Hiengovo Lažno Ivano. Tam bi moral imeti z Racem (Radko Polič, op. p.) dialog. Ne vem, ali se ni spomnil teksta ali kaj, nič mi ni odgovoril, ampak me je prijel in rekel: »Pojdi z mano, ti bom v kleti povedal.« In odvlekel me je z odra. Tega ni nihče pričakoval, prizor pa naj bil trajal kar nekaj časa. Igralci so begali gor in dol, nekaterih sploh ni bilo na oder, vsi pa so bili zelo zmedeni. Rekel sem si, da bom jaz rešil situacijo in sem šel na oder ter rekel: »Vsi smo grešniki.« Ko sem to rekel, smo se vsi smejali in bilo je tako hudo, da je padel zastor.«

Igrali ste v gledališču, večina Slovencev pa vas pozna preko vaših filmskih vlog. Se imate za gledališkega ali filmskega igralca?

»Za kaj se imam, je popolnoma vseeno. Eno in drugo je zanimivo, vsako delo je po svoje drugačno, a je dobro, če lahko delaš oboje. Če enega ne moreš, si v današnjem času prikrajšan. Pri filmu je tako, da, potem ko je stvar posneta, nimaš več kaj početi, pri predstavi pa naslednjič lahko še vedno kaj spremeniš, dodaš, odigraš drugače. Tista vloga je zmeraj živa, pri filmu pa vlogo enkrat odigraš pred kamero, tehniki pa jo nato zabetonirajo na trak. Pri filmu se lapsusov ne vidi in pomembna je le tehnika. Če je tehnično v redu, je v redu, če pa ni tako, te pa ne vzamejo, pa si kot igralec lahko še tako dober. Spomnim se, ko smo igrali neko štajersko igro. Jaz sem Štajerec in ko smo snemali, so bili z moje strani vsi posnetki pravzaprav dobri, le v enem sem rekel namesto lahkô lahkó. Zapičili so se točno v tisti posnetek in potem so me vsi zbadali, češ Štajerec si, pa ne znaš govoriti štajersko. Posnetek je tak ostal za vse večne čase, ampak čez sto let tako ali tako ne bodo več vedeli, da je to napaka.«

Zakaj ste se odločili priti prav v Medvode?

»Po domovih sem precej hodil nastopat in sem jih poznal. V kakem drugem domu bi težko bil, ker so prostori majhni in je možnosti za lastno sobo zelo malo. Jaz še vedno delam, pišem, moram imeti prostor za računalnik. To je eno. Na drugi strani sem sobo dobil sorazmerno hitro, verjetno zato, ker je ta dom malo dražji, kot so drugi. Žena mi je umrla in petnajst let sem živel sam. Zbolel sem, nisem imel nikogar, ki bi mi imel čas pomagati, in sem bil doma sam. To ni nikamor peljalo, bilo je mraz in kar naprej sem hodil na preglede. Tu je vse to urejeno. Zdaj zdravstvene pomoči ne rabim več toliko kot na začetku, ampak, saj ne vem, kdaj jo bom spet. V redu je, da sem prišel sem.«

S čim si krajšate čas?

»Berem, pišem, časa mi ne ostaja veliko. Če grem ven, grem najraje v gozd nad Zbiljskim jezerom. Tam so nam postavili klopco in jo poimenovali Bibičeva klopca. Tam je lepo posedeti, sprehajati se in ta gozdiček je imeniten. Medvode same so strašno čudne, v ulicah se težko znajdeš, vse je zapleteno. Zmeraj se nekaj spreminja.«