Predlog zakona o TNP čaka na obravnavo
Predlog zakona je za obravnavo na seji vlade pripravljen že od sredine marca, vendar še ni prišel na vrsto. Pri zainteresirani javnosti pa zbuja mešane občutke.
Predlog novega zakona o Triglavskem narodnem parku je vsekakor eden izmed tistih, ki je v zadnjem letu, letu in pol velikokrat buril duhove. V začetku leta je končni osnutek predloga tako razburil bohinjskega župana Franca Kramarja, da je demonstrativno zapustil zadnjo sejo strokovne komisije za pripravo osnutka in napovedal občinski referendum, s čimer si je pridobil dobro izhodišče za pogajanja.
Po marčevski seji občinskega sveta so tako Bohinjci že odgovorili sekretarju Mladenu Bergincu, da se s sprejetimi in v predlagano zakonsko besedilo vnesenimi zahtevami občine Bohinj strinjajo, a hkrati opozarjajo na preostale tri zahteve, ki še niso bile usklajene. In sicer gre za prestavitev sedeža Javnega zavoda TNP na območje občine Bohinj, kot občine z največjim deležem ozemlja znotraj meja parka, za enega samostojnega predstavnika občine in enega predstavnika krajevne skupnosti Stara Fužina – Studor v svetu JZ TNP ter za spremembo meje med prvim in drugim varstvenim območjem na območju bohinjskih planin.
Območje Triglavskega narodnega parka je namreč znotraj svojih meja, ki se s predlogom novega zakona ne spreminjajo, razdeljen na tri varstvena območja, v katerih veljajo različne omejitve, in sicer, kot je pojasnila direktorica JZ TNP Marija Markeš, glede na namene in cilje v skladu z mednarodnimi priporočili za doseganje kategorije IUCN-II, ki so skladna z usmeritvami Zakona o ohranjanju narave ter pripravljenimi strokovnimi predlogi upravljavca narodnega parka in Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. V posameznih varstvenih območjih se posebej ureja njihova prednostna namembnost. Tako je prvo varstveno območje osrednje območje in je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanju naravnih vrednot, z vsebino in kriteriji, ki ustrezajo upravljavski kategoriji IUCN-II. Namenjeno je tudi tradicionalni paši in omogočanju obiskovanja. To je območje, kjer so cilji kategorije IUCN-II že doseženi. Drugo varstveno območje je ravno tako osrednje območje, vendar z dopuščeno tradicionalno rabo naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in ribami. Namenjeno je ohranitvi obstoječega stanja narave, ker gre za območja, ki so po svoji naravni ohranjenosti zelo blizu kategoriji IUCN-II, in preprečitvi vnosa novih obremenjujočih dejavnosti. Tretje varstveno območje je območje varovanja narave in izrazitih ekoloških, estetskih in kulturnih kakovosti krajine ter omogočanju trajnostnega razvoja, prednostnemu urejanju obiskovanja z vsebino in kriteriji, kjer varstveni nameni in tradicionalna raba prostora niso v konfliktu z osnovnim ciljem narodnega parka. Prva dva skupaj tvorita osrednje območje, ki tako obsega približno dve tretjini celotnega parka. »Predlagana ureditev je ocenjena kot tista, ki je v danem trenutku realna, in pomeni velik korak naprej. Dobra stran je torej, da so številni interesi že povzeti v samem predlogu. Slabost je morda le to, da so prepovedi dokaj obširne,« je ocenila predlog Markeševa.
Marjeta Keršič Svetel, predstavnica koalicije nevladnih organizacij za ohranitev TNP, pa se s predlogom nikakor ne strinja. Pravi, da notranja razmejitev na varstvene režime sicer ustreza strokovnim smernicam, vendar »nobeno območje v Julijskih Alpah ne bo ustrezalo kriterijem za kategorijo II po merilih IUCN – narodni park. Tudi v tako imenovanem prvem območju bo dovoljeno poseganje v naravne procese, dovoljene bodo gozdne prometnice, kolovozi na planine,nadomestna gradnja hlevov in sirarn za gospodarske namene ... Vsega tega ni v nobenem narodnem parku na svetu na tistih območjih, ki sodijo v kategorijo II. Takategorija pa mora obsegati 75 odstotkov celega zavarovanega območja, če naj bo to narodni park. Popolnoma nezavarovane pa bodo tudi vrednote območij z značilnostmi divjine (potencialna kategorija Ib), ki jih danes v parku še imamo; pa tudi kakovostna kulturna krajina ne bo deležna pravega varovanja, saj se obravnava kot "razvojno območje".«