Kje so naše meje?

Besedilo: Barbka Mehle Mihovec
Kategorija: Gorenjska / sreda, 19. marec 2008 / 06:00

Grška muza zgodovine Cleo je gospa z dolgim spominom. Danes si nekatere stvari predstavljamo kot samoumevne, a dostikrat se zgodi, da začetki segajo v sivino preteklosti. Pred meseci sem pisala o Južnem robu Polhograjskega hribovja, kjer se konča Gorenjska in začne Notranjska. Nekaj bralcev je članek zanimal in vnela se je diskusija, kje pravzaprav so točne meje Gorenjske. Prave meje so tako za marsikoga presenečenje.

Kranjska je bila nekoč del rimske province Panonije. Najprej so jo prečkali Lombardi, nato pa smo se v 6. stoletju na njenih tleh naselili Slovani. Sledila so obdobja bavarske in frankovske nadvlade ter vladavina lokalnih vladarjev – oglejskih patriarhov. Leta 1335 so Habsburžani prevzeli oblast nad celotno Kranjsko in jo obdržali skoraj šeststo let, tja do leta 1918.

Izjema je bilo le obdobje napoleonskih vojn. Francoska vojska je bila v naši deželi kar trikrat. Leta 1797, 1805-06 in v času Ilirskih provinc v letih 1809-1813. Takrat je bila Kranjska v celoti vključena v province iz zunaj habsburškega imperija. Med leti 1816 in 1849 je bila Kranjska del avstrijskega kraljestva. Zgodovinsko glavno mesto Kranjske je bil Kranj, na kratko še Kamnik, nato pa se je sedež vojvodinje ustalil v Ljubljani.

Habsburžani so leta 1849 reorganizirali upravo države. Avstrijska polovica države se je imenovala Cislajtanija in v okviru le-te je bila Kranjska organizirana kot vojvodina, podobno kot že v Valvasorjevih časih. Organizacija se je še spreminjala in leta 1867 dobila končno obliko. Kranjska je ena izmed 17 osnovnih upravnih enot Avstro-Ogrske, oziroma ena izmed 18, saj je bila leta 1908 kot zadnja v državo sprejeta še Bosna in Hercegovina. Kranjska je razdeljena na tri sestavne dele: na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Politično je bila razdeljena na enajst distriktov, ki so skupaj imeli 359 občin. Ti distrikti pa so bili: Kamnik, Kranj, Radovljica, Ljubljana, Logatec, Postojna, Litija, Krško, Novo mesto, Črnomelj in Kočevje. Sodna oblast je bila razdeljena na 31 sodniških okrožij. Kranjsko je vodil deželni glavar s sedežem v Ljubljani. V zveznem parlamentu na Dunaju jo je zastopalo enajst delegatov. Imelo pa je tudi deželni parlament 36 poslancev in deželno vlado. Kranjska je imela leta 1900 9.955 kvadratnih kilometrov površine in 520 tisoč prebivalcev. Od tega približno ena tretjina pripade Gorenjski. Meje z drugimi pokrajinami so tako bolj ali manj znane, težje je Gorenjsko ločiti od Notranjske in Dolenjske. Naredimo torej krog v smeri, nasprotni urnemu kazalcu, in se sprehodimo po gorenjskih mejah:

Nekje je pač treba začeti iz začnimo na nenavadnem kraju. Vrh Peč z višino 1510 metrov v skrajni severozahodni točki Slovenije danes tvori tromejo med Italijo, Avstrijo in Slovenijo. Na tromejo spominjata še naša Koča na tromeji in avstrijska Dreiländerhütte v neposredni bližini. Vendar je ta tromeja novejšega datuma. Do Rapalske pogodbe iz leta 1919 je Kranjska in s tem Gorenjska segala še precej bolj proti zahodu. Gorenjska meja je bila do tik pred Trbižem/Tarvisio. Vendar to ni zahodna slovenska narodnostna meja. Ta sega še precej bolj daleč proti zahodu v Kanalsko dolino, vendar je to že Primorska. Še dandanes je to območje praktično štirijezično: slovensko, furlansko, nemško in italijansko. Pred Trbižem meja zavije ostro proti jugu. Na Gorenjskem ostanejo Mangrtska jezera, Višarje, romarski kraj, pa tik za njo na Primorskem. Meja gre po grebenih na Mangrt in tu zavije proti Jalovcu. Z Jalovca gre po grebenih Šita, Velike Dnine, Travnikov in Mojstrovk do prelaza Vršič. Tu se vzpne na Prisank in preko Razorja gre na Kriške pode.

Znova se vzpne na Bovški Gamsovec in pod Triglavom meja med Primorsko in Gorenjsko teče na prelazu Luknja. Triglav je na gorenjski strani, meja med pokrajinama je spet na Doliču. Preko lepega Špičja in Lepe Komne gre meja na Vratca oziroma Bogatinsko sedlo. Tu začne meja zavijati proti vzhodu in sicer na Spodnje bohinjske gore preko Vogla, Rodice, Črne prsti do prelaza Bača. Tu zlagoma pridemo do tromeje med Notranjsko, Gorenjsko in Primorsko. Tu se meja Gorenjske obrne spet proti jugu. Idrija in Cerkno sta na Notranjskem. Merilo za mejo je v bistvu razvodnica med pritoki Soče in pritoki Poljanske in Selške Sore. Prav po tej razvodnici je tekla tudi meja med kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo v času med obema svetovnima vojnama. Na nekdanjo mejo nas spominja nenavadno zoženje ceste na prelazu Petrovo Brdo.

Meja med Primorsko gre potem na Porezen (1630 metrov), Kopo (1360 metrov), Črni vrh (1291 metrov) in na Blegoš (1562 metrov). Danes so prav tu ostanki Rupnikove linije in italijanskega Alpskega zidu. Meja še naprej teče proti jugu. Idrija je bila med obema vojnama italijanska, a spada pod Notranjsko. Meja Gorenjske teče sedaj preko Bevkovega vrha in prelaza Ledinsko razpotje.

V nadaljevanju je potrebno paziti. Sedaj meja teče na razvodju med pritoki Poljanske Sore in pritoki Gradaščice oziroma posledično Ljubljanice. Ta meja je bila tudi v obdobju med leti 1941 meja med Italijo in Nemčijo. Meja tako teče po najvišjih vrhovih Polhograjskega hribovja. Pasja Ravan (ki jo je JLA tako temeljito spremenila, da je zdaj Tošč najvišji vrh), Črni vrh, Tošč, Grmada, Toško čelo in Jeterbenk. Polhov Gradec in Horjul sta tako seveda notranjska. Meja se nato spusti v Ljubljansko kotlino. Šentvid je še na Gorenjskem, Ljubljana je notranjska. S tem so imeli težave tudi Nemci v času končne razmejitve med Italijo in Nemčijo poleti 1941. Da bi lahko povezali Šentvid in Črnuče, ki sta še tudi gorenjska, so morali narediti cesto, ki je v kolektivnem spominu Ljubljančanov ostala Nemška cesta, čeprav se danes imenuje Prečna. Južno mejo Gorenjske tvori sedaj reka Sava. Gorenjska seže sedaj proti vzhodu tako daleč, da smo na to praktično pozabili. Litija je na Gorenjskem, Šmartno na drugem, desnem bregu Save pa je že na Dolenjskem. Zasavje zgodovinsko spada pod Gorenjsko skoraj vse do Zidanega mosta. Tu gorenjska meja zavije ostro nazaj proti severozahodu. Meja med Gorenjsko in Štajersko je bila nekdaj tudi meja Ilirskih provinc. Meja gre sedaj na Čemšeniško planino, od tu pa na Trojane.

Celotna Tuhinjska dolina je še Gorenjska. Meja med Gorenjsko in Štajersko teče preko prelaza Kozjak na višini 658 metrov. Meja teče nato po Menini planini in nato po grebenih nazaj na prelaz Črnivec (902 metra). Črnivec je tako spet prelaz med Gorenjsko in Štajersko. S Črnivca se vzpnemo najprej na Malo Planino in nato še na Veliko Planino. Meja je tokrat razvodnica med Kamniško Bistrico in Lučnico in Dreto. Meja teče preko gore Konj na prelaz Presedljaj, nato pa na Dleskovško planoto in od tu naprej preko Ojstrice na Skuto. Za Skuto najdemo tri zanimive gore Štajersko, Koroško in Koroško Rinko. Meja gre nato na Grintovec in na Kočno, kjer ločimo Jezersko in Kokrško Kočno. Le malokdo namreč ve, da Jezersko v gornjem toku reke Kokre ne spada pod Gorenjsko, ampak pod Koroško. Tako Jezersko sedlo tudi ni na meji med Koroško in Gorenjsko, ampak je to prelaz na Koroškem. S Kočne se meja spusti preko Velikega vrha v dolino Kokre in sicer precej pod gostilno Kanonir, kjer je še danes ob cesti okrogli miljnik in stela kot deželna meja. Gorenjska meja se nato povzpne na Kozji vrh in nato na Stegovnik (1692 metrov). Od tu je nekoliko lažje, saj gre meja med Koroško in Gorenjsko proti severu in nato sledi državni meji med Avstrijo in Slovenijo. Čeprav je morda videti, da je meja tudi na Storžiču, to ne drži. Meja teče preko 12 kilometrov dolgega grebena Košute proti zahodu. Še pred koncem grebena zavije na Košutico in se spusti na Stari Ljubelj 1369 metrov. Od tu zavije na Zeleniške špice in na Palec ter Vrtačo. Sedaj sledi grebenu Karavank preko Stola, Golice, Kepe in na vrhu Peči (1510 metrov) se naš krog zaključi. Zaokrožili smo celo Gorenjsko. To je naš dom.