Bolj resnično od resnice

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. januar 2008 / 06:00

Slikar Berko iz Škofje Loke je tih sopotnik sodobne likovne umetnosti. Čeprav ga srečujem na likovnih dogodkih v njegovem mestu in drugod po Gorenjskem, je njegova dela večkrat videti na razstavah v tujini kot pa v domačih galerijah. Njegove hiperrealističe slike se nam mogoče zdijo resnične kot fotografije, a so vendarle bolj resnične, kot je resnica sama. Te dni razstavlja v Galeriji Ivana Groharja v domači Škofji Loki.

Vaša tokratna razstava glede na majhnost galerijskega prostora ne more biti pregledna, kljub temu pa na njej predstavljate nekakšen prerez skozi različna obdobja vaše 35 let dolge poti svobodnega likovnega ustvarjalca …

»Prav toliko let bo minilo, odkar sem se odločil za samostojno umetniško pot. Po končani likovni smeri na Pedagoški fakulteti sem sicer najprej nekaj let učil na osnovni šoli v Železnikih, leta 1973 pa sem se znašel na prelomnici. Navdušil me je povsem nov način slikanja, ki takrat še niti ni imel imena. Izbral sem si tudi umetniško ime Berko, ki je moj nadimek še iz taborniških let in je okrajšava mojega priimka Berčič.«

Način slikanja, ki vas je navdušil, so kasneje likovni teoretiki poimenovali foto ali hiper realizem, kar bi nekako pomenilo »bolj realno od realnega«. Bili ste eden pionirjev tega načina slikanja pri nas in hkrati v koraku s sodobnimi likovnimi smermi tistega časa v svetu. Kako vam je to uspelo ob takrat za nove trende vendarle nekoliko neprijazni Jugoslaviji?»Pop art, ki je bil predvsem v ZDA takrat že močno razvit, pri nas ni bil zaželen, še vedno pa sta »uspevala« socrealizem in vulgorealizem. Ne bi se pa povsem strinjal, da Jugoslavija ni bila odprta. Sam sem že kot najstnik potoval v Belgijo, na Poljsko, v Grčijo, prepotoval kar nekaj Evrope in ko sem leta 1973 kupil svoj prvi avto, še enkrat odšel na pot po Evropi …«

Na pot, ki je bila za vaš likovni razvoj odločilnega pomena?

»Tako je. V letih po končanem študiju sem se posvečal predvsem pedagoškemu delu, popoldne pa sem hodil še na filozofsko fakulteto poslušat predavanja na oddelku za umetnostno zgodovino. Ko sem kupil prvi avto, sem se že naslednje leto odločil, da si grem tudi v živo ogledat kulturno umetnostne spomenike, cerkve, galerije in muzeje po Evropi. Naredil sem krog po Nemčiji, Belgiji, Nizozemski, Angliji, Franciji, vračal pa sem se skozi Italijo. V dveh mesecih sem si na tem, lahko bi rekel neke vrste študijskem potovanju, ogledal 50 muzejev in več kot sto razstav. Po Evropi sem šel z namenom, da bi si ogledal stare umetnostne spomenike, privlačile pa so me nove stvari … Nekaj časa sem ostal kar v Parizu, kjer so me presenetili avtorji, ki so slikali na nov realistični način. Njihova dela so bila kot fotografije in kot se spomnim, takrat nova likovna smer sploh še ni imela imena. Mene je vse to tako pritegnilo, da sem jeseni sklenil pustiti službo in spet začeti slikati. Je pa pri hiperrealističnem slikanju en problem, ki se mi je zastavil na začetku in pred katerim se včasih znajdem še danes. Veš, da bi neki motiv povsem realističnega spravil na platno, ampak ne veš, ali zmoreš to narediti. Še danes včasih stojim pred platnom in ne vem povsem natančno, kako naj se lotim slike.«

Ko gledam vaša platna večjih formatov, na primer sliko z naslovom Galeria d'arte A+B, ki je na ogled tokrat v Galeriji Ivana Groharja, se s tem ne bi ravno strinjal … Občutek imam, da so vaše slike naslikane s tako suverenimi potezami, da bi lahko v motiv dodali tudi kaj povsem nemogočega, pa bi to na gledalca še vedno delovalo bolj resnično, kot je …

»Če me ne bi ta nov način slikarstva tako močno navdušil, že takoj ob prihodu domov sem tudi sam začel delati, ne vem, ali bi se vsega skupaj sploh lotil. Od vsega začetka sem k platnu pristopal z velikim spoštovanjem in še danes je tako. Tako rekoč prva slika, ki sem jo naslikal, je portret moškega s cigareto, ki ga prav tako lahko vidite na razstavi. Ima namreč vse značilnosti foto realistične slike. Predloga je bila fotografija in slika je točno taka kot fotografija s takrat modnim datumom spodaj.«

Kako so vas z novim načinom slikanja sprejeli strokovni likovni krogi v Sloveniji? Novosti v svetu umetnosti v nekdanji Jugoslaviji niso vedno vstopale skozi velika vrata … Vedno je bil neki časovni zamik.

»V Ljubljani moje slikarstvo ni bilo nikoli povsem sprejeto. Drugače je bilo v drugih republikah bivše države. V Zagrebu in Beogradu so moja dela sprejemali kot del slovenskega slikarstva. Kadar so oni pripravljali razne reprezentančne razstave jugoslovanskega slikarstva za tujino, so vedno k sodelovanju povabili tudi mene, v Ljubljani nikoli. Leta 1980 sem tako na mediteranskem bienalu v Aleksandriji v sklopu jugoslovanske selekcije dobil priznanje, v času zimskih olimpijskih iger je bila v Sarajevu pregledna razstava Jugoslovanska umetnost 1978 – 1983, na katero sem bil izbran med 50 umetniki iz vse države. V tistih časih sploh nisem opazil, da je v Ljubljani kaj drugače. Šele ko je Slovenija postala samostojna država, nekako ni bilo več vabil.«

Kljub temu vaš današnji motiv na neki način ostaja tak kot v sedemdesetih letih. Na sodobnega človeka in družbo gledate skozi prizmo urbane krajine, naj bodo to zgodnja dela, kot slika polnih rdečih ženskih ustnic, vhod v blagovnico Nama skozi steklena vrata ali pa motivi platane pred škofjeloškim hotelom Transturist …

»Namensko sem iskal moderne prostore, v sedemdesetih so se v sodobni arhitekturi začele pojavljati večje steklene površine. Na grafiki sem na primer upodobil idilično zimsko krajino s cesto in avtomobilom. Pa so ljudje rekli, da je slika res lepa, avto pa ne sodi nanjo. Danes so na tej cesti avtomobilske kolone.«

Ali vaš lov za motivi, za »iluzijami trenutka«, pomeni, da ste vselej nekako na preži?

»Sredi sedemdesetih let sem najprej iskal motive iz časopisov, predvsem pa revij, v katerih je bilo začutiti nekaj glamurja. To je bil čas, ko ni bilo več hude povojne stiske in so se v družbi že začeli kazati prvi znaki prestiža, kar se je kazalo tudi v medijih. Po drugi strani pa sem te kulturne in družbene spremembe, predvsem pa napredek v povsem življenjskih stvareh, čutil tudi sam. Prvo deponijo za odpadke so naredili v lepi dolinici v Gorajtah, kjer smo se kot otroci igrali, lovili ribe … Torej na eni strani življenje v novih embalažah in lučeh, na drugi strani odpadki civilizacije na nekdanjem otroškem igrišču … Motive sem vedno iskal v vsakdanjem življenju, jih fotografiral in potem upodabljal v domačem ateljeju.«

Kako ste svoje hiperrealistično slikarstvo prilagajali različnim likovnim tehnikam, v sedemdesetih je bila Ljubljana z grafičnim bienalom svetovni center grafike?

»Osnovna tehnika pri hiperrealističnih slikah je tako imenovani zračni čopič, ameriška retuša ali v originalu »air brush«. To je bila takrat novost in sam še danes za prave fotorealistične slike štejem predvsem tiste, ki so »našpricane«, torej naslikane z zračnim čopičem. Pri grafiki sem uporabljal predvsem tehniko sitotiska, ki je bil v zgodnjem obdobju še slabo razvit, saj so bili odtisi videti še precej zrnati, z rastrom.«

Risali pa ste tudi z barvnimi svinčniki …

»Potem ko sem nekoliko opustil tehniko »špricanja« zaradi stranskih učinkov zračnega čopiča na moje zdravje, sem nekaj let ustvarjal samo risbe z barvnimi svinčniki na papir. V drugi polovici sedemdesetih let se mi je nabralo veliko fotografij in diapozitivov z različnimi motivi, hkrati pa sem se odločal predvsem za manjše risbe, ki sem jih lahko naredil hitreje in več. Če bi delal platna, bi trajalo, sam pa sem imel zamisli v sebi in sem jih moral nekako preliti na slike. Po risbah v osemdesetih sem v devetdesetih veliko delal grafiko. Novi motivi so bile rože: flamingovci in božične zvezde …«

Po katerih vas Ločani v zadnjih letih najbolj poznajo …

»Najbrž res. Poznajo pa me tudi v svetu, saj sem zanje na različnih bienalnih in trienalnih razstavah že dobil nagrade. V zadnjih letih sem izdelal dva ciklusa manjših grafik, ciklus grafik »nikoli niste daleč od Berkove zvezde in več večjih formatov, ki sem jih predstavljal na mnogih žiriranih razstavah.«

Z razvojem digitalne fotografije in računalniške obdelave slik ste posegli tudi po novih izraznih medijih.

»Po letu 2000 so se pojavili digitalni fotoaparati. Hkrati pa sem v računalnik v digitalizirani obliki shranil tudi fotografije mojih starejših del. Slike flamingovcev, božičnih zvezd sem tako kombiniral s fotografijami mest, krajev, ki sem jih obiskoval, v katerih sem razstavljal. Spomnim se španskega mesta Cadaques, kjer sem bil na 23. mednarodnem Miniprintu tudi nagrajen, kjer so bili po ulicah veliki reklamni plakati za Dalijevo razstavo. S pomočjo računalnika sem na pano postavil mojo božično zvezdo in tako čas mogoče postavil 30 let naprej, ko bo tam moja velika razstava … ha, ha. Z likovnimi sredstvi in računalnikom kraje, kjer sem bil, na neki način označim. »Berko was Here«.«

Zadnja leta veliko razstavljate na skupinskih razstavah v tujini, kako poteka vaše sodelovanje na takih natečajih?

»Najbrž ga ni slovenskega likovnika, ki bi v zadnjih letih imel svoja dela na toliko mednarodnih razstavah, kot jaz. Že pet, šest let vsako leto sodelujem na vsaj 25 razstavah. Impulz za to, da pošiljam svoja dela na razstave po svetu, je bila zavrnitev mojih del leta 1999 na bienalu slovenske grafike v Novem mestu. Ko sem videl, kaj je bilo in kaj ni bilo sprejeto, sem spoznal, da so posredi tudi drugi kriteriji, ne le strogo likovni. Mesec dni kasneje sem dobil vabilo iz Krakowa, kamor sem potem poslal iste grafike, ki so bile seveda sprejete na razstavo. Potem sem začel načrtno iskati natečaje in razstave po svetu ter nanje pošiljati svoja dela. Dobil sem nekaj nagrad, bil prisoten v raznih katalogih. Na razstavi nagrajencev svetovnih grafičnih bienalov in trienalov v Krakowu 2003 sem bil edini od slovenski likovnikov.«

Navsezadnje so tudi v Moderni galeriji v Ljubljani pred časom vaše delo uvrstili v svojo zbirko …

»Stanje se v zadnjih letih nekako popravlja in počasi me priznava tudi Slovenija.«

Ali v posameznih tehnikah ustvarjate ciklično ali delate predvsem po navdihu?

»Za akrilne slike večjih formatov se moram posebej pripraviti in si vzeti čas tudi po dva meseca ali več za eno sliko. Grafike oziroma digitalne printe pa ustvarjam ponavadi z veliko vnemo, ko pridem s kakšnega potovanja. Sicer pa delam po občutku, tisto, kar mi je všeč … V zadnjem letu sem samostojno razstavljal v Kanalu ob Soči in v Kanadi, sicer pa v kratkem času ne predvidevam več novih samostojnih razstav, zato se bom najbrž spet lotil večjih platen.«