Na sprejem čaka 1721 Gorenjcev

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. december 2007 / 06:00

Število prošenj za sprejem v slovenske domove za starejše je v zadnjih letih naraslo s šest na dobrih 14 tisoč prošenj. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve bo v kratkem podelilo koncesije za 1.600 novih mest v zasebnih domovih.

Kljub temu to še vedno ne bo dovolj, opozarja Skupnost socialnih zavodov ob njeni 40-letnici. Pogovor z Borisom Koprivnikarjem, predsednikom upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.

Ob jubileju ugotavljate, da izvajalci storitev institucionalnega varstva starejših še nikoli niso imeli tako slabih pogojev za delo. Na čem temelji ta ugotovitev?

»Domove za starejše delimo na javne zavode in zasebne s koncesijo ali brez nje. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na istih osnovah priznava ceno zasebnim in državnim domovom, vendar v ceni zasebnih priznava tudi vloženi kapitel. To pomeni, da državni domovi nimajo vira za investicijsko vzdrževanja, še amortizacija je priznana le delno. Tako domovi vedno težko zagotavljajo že normalno tekoče poslovanje, zatakne pa se pri investicijskem vzdrževanju, kot je menjava kuhinje, stavbnega pohištva in podobno. Enostavno nimajo denarja.«

Ali je dnevna oskrbnina, od katere živijo domovi tako nizka?

»Osnovna oskrba znaša povprečno manj kot 13 evrov na dan. S tem lahko plačajo zaposlene in druge tekoče stroške, ki pa zelo hitro naraščajo, vendar pa je priznana cena nižja od tiste, ki jo domovi izračunajo po metodologiji ministrstva. Takšno stanje se nam vleče že sedmo leto, zato vedno težje pokrivamo tekoče in vrsto novih stroškov. Pravo investicijsko vzdrževanje objektov pri teh cenah sploh ni možno. Lahko skrbimo, da so čisti in urejeni, ne moremo pa slediti zahtevam uporabnikov in stroke, da o novih programih ne govorim.«

Kako je na tem področju na Gorenjskem. So domovi urejeni?

»Domovi so solidno vzdrževani, vendar moramo vedeti, da so vsi iz 70-tih in 80-tih let prejšnjega stoletja, zato so nujni večji gradbeni posegi. Ti domovi so bili grajeni po t. i. socialistični logiki, z namenom, da bodo v njih živeli samostojni starostniki. Danes vemo, da so to v večji meri negovalni domovi. Ti domovi so zasnovani kot velike skupnosti več kot dvesto ljudi. To je preživeto, današnji koncept temelji na individualnosti in stanovanjskih skupina. Domovi bi morali zagotavljati pravico do zasebnosti, sobe z dvema, tremi ali več posteljami pa tega ne morejo nuditi.«

Po javnih podatkih več kot 14 tisoč starejših Slovencev čaka na prosto posteljo v domu. Kako rešiti ta problem?

»Krivulja čakajočih v zadnjih nekaj letih strmo narašča in predvidevamo, da bo do leta 2020 potreba po teh storitvah še naprej strmo naraščala. Razlog je v močni povojni generaciji, ki bo potrebovala tovrstne storitve. Glede na to, da je način financiranja domov takšen, da 55 odstotkov plačil dobimo neposredno od stanovalcev, drugo pa nam za nego plača Zavod za zdravstveno zavarovanje, država zadržuje ceno na minimumu, saj bi sicer morala zagotoviti dodaten vir sredstev. Logika realnega zniževanja cene, hkrati pa naraščajočega povpraševanja ni prava, saj s tako nizkimi cenami domov zaviramo razvoj drugih storitev in je pritisk še večji. Problem ne morejo rešiti izvajalci, saj nimajo možnosti za samostojno širitev dejavnosti. Domovi zgolj prodajajo storitve stanovalcem in zavarovalnici. Če manjka prostih mest, je potrebno zgraditi nove domove in razviti druge storitve, ne pa, izčrpavati obstoječih.«

Je bilo pred desetletjem manj starejših in hkrati višja oskrbnina? Kaj se je spremenilo?

»Potreba po oskrbi starejših sestoji iz treh dejavnikov. Prva je demografija oziroma daljšanje življenjske dobe. V zadnjih desetih letih se je skupina starejših nad 65 let povečala za 26,5 odstotka! To so izjemno velike spremembe, ki se jih politika in širša družba očitno še ne zaveda dovolj. Mi jih občutimo. Zaradi daljšanja življenjske dobe, je v starosti vedno več bolezni. Včasih so zaradi bolezni umirali, danes pa so deležni ustrezne oskrbe. Potrebujejo vedno več profesionalne pomoči, ki jo dobijo tudi v domovih. Hkrati pa je vedno manj družin, ki so sposobne poskrbeti za svoje starše. Vsi ti dejavniki se seštevajo, zato se soočamo s pravo eksplozijo povpraševanja.«

Iz tega bi lahko sklepali, da je velik problem tudi pomanjkanje negovalnih bolnišnic v Sloveniji?

»Največji problem je počasen odziv države na povpraševanje po storitvah za starejše, drugi problem pa je pomanjkanje negovalnih bolnišnic. Od leta 2000 se govori o mreži takšnih bolnišnic, vendar imamo danes le pri dveh bolnišnicah negovalne oddelke. Zakaj? Cena negovalnega dne v bolnišnici je okoli 100 evrov, najvišja skupna cena za nego in oskrbo v domu pa znaša 37 evrov. Zakaj bi zdravstvena zavarovalnica spodbujala razvoj mreže negovalnih bolnišnic, ko pa podobno storitev dobijo v domovih za manj kot 15 evrov. Domovi z dumpinško ceno kvarimo razvoj celotnega sistema institucionalnega varstva in nege, hkrati pa zajedamo svoje osnove za delo.

Edina bistvena razlika je, da mi našim uporabnikom rečemo stanovalci, v bolnišnici pa so pacienti.«

Koliko Gorenjcev v teh dneh čaka na vstop v dom?

»V gorenjskih domovih imamo evidentiranih 1.721 vlog. Naj poudarim, da so to vse sprejete popolne prošnje in niso podvojene – če je nek prosilec dal prošnjo v več domov, je v tem podatku štet samo enkrat.«

Štiri občine, Kranjska Gora, Žiri, Cerklje in Šenčur so oddale vlogo za pridobitev koncesije opravljanja storitev varstva za starejše. Je to rešitev problema?

»Na nivoju Slovenije je 14 tisoč vlog, z zadnjim razpisom za koncesije pa bomo pridobili 1.600 mest, vendar šele od leta 2009. Tudi vmes bodo začeli z delom zasebniki, ki so prejeli koncesije na prejšnjih razpisih. Vendar povpraševanje raste neprimerno hitreje od podeljevanja koncesij. Glede na povpraševanje verjetno vse vložene koncesije ne bodo podeljene. Rešitev torej ni le v tem.«

Kako hiter je tempo podeljevanja koncesij?

»Odvisno od ministrstva, ki zagotavlja podelitev koncesij za okoli tisoč mest na leto. Kljub našim opominom pa še vedno ne govorijo nič o vlaganju v razvoj državnega sistema, ampak le v podeljevanje koncesij zasebnikom.«

Kje vidite druge rešitve?

»Dokler so starejši zdravi, so doma, nato pa gredo večinoma v dom. In to v veliki meri zaradi nizke cene in slabe ponudbe drugih storitev. Sicer pa imamo uveljavljene tudi druge storitve, kot je rdeči gumb, ki ima danes komaj tristo uporabnikov, čeprav bi jih morali imeti v primerjavi z drugimi državami 30 tisoč. Imamo tudi več oblik pomoči na domu, ki se izvaja že več let, kjer pa je razmerje v primerjavi s stanovalci v domovih obrnjeno. Na enega, ki prejema pomoč na domu imamo tri stanovalce, moralo pa biti ravno obratno! Zakaj? Ekonomska cena ure pomoči na domu je namreč dražja od celodnevne oskrbe v domu. To ni logično. Poznamo tudi dnevno varstvo, ki je zanimivo za mesta, zadnja leta gradimo tudi varovana stanovanja, vendar Gorenjska na tem področju zaostaja. Še najbližje so v Medvodah. Vse je preslabo razvito, ker vsa oskrba starejših sloni na nizki ceni oskrbnine v domovih.«

Ne bodimo le črnogledi. Pozabljamo, da imamo na Gorenjskem zgrajen nov dom za starejše v Naklem.

»To so nove, kvalitetne in nadstandardne kapacitete, ki jih je potrebno še zapolniti. Dom sta zgradila občina in zasebni investitor. Tudi v kranjskem domu je še veliko drugih dogovorov po širitvi, povezuje se tudi z zasebniki, hkrati pa odlično delajo pri razvoju novih storitev v okolju. V drugih domovih se kakšne večje investicije za povečanje kapacitet ali širitve programov ta trenutek ne izvajajo.«

Bi lahko na Gorenjskem zrasel kak dom, čeprav ne bi prejel koncesije?

»Možnost obstaja. Vendar bo vsak, ki bo v domu brez koncesije nudil tudi zdravstvene storitve, moral zvišati ceno za 40 odstotkov. Brez koncesije dom ne more izstavljati računa zdravstveni zavarovalnici. To pomeni, da bi morali oskrbovanci skupaj plačati 30 evrov na dan ali pa bi dom sprejemal le relativno zdrave starostnike. Kdo bi to sprejel? Zdravi starostniki ponavadi ostajajo doma. Zaenkrat obstaja le en tak dom na Obali, ki ima 35 postelj in je poln.«

Celoten intervju se vrti okoli cene oskrbnine. Zakaj za to ne poskrbi država?

»Že leta 2002 je bil sprejet pravilnik o metodologiji izračuna cene oskrbnine, ki bi bila enaka za vso Slovenijo. Ko po določenih kriterijih izračunamo ceno, ki zajema skoraj vse stroške, jih država ne sprejme. Zato domovi že nekaj časa delajo pod ekonomskim minimumom.«