Zamujamo, okolje pa ne čaka

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. december 2007 / 06:00

Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj je z Mednarodno skupino Združenih narodov za podnebne spremembe (IPCC) in Alom Gorom, nekdanjim ameriškim podpredsednikom, letošnja sodobitnica Nobelove nagrade za mir.

V teh dneh sta dva dogodka, Okoljska konferenca na Baliju in podelitev Nobelove nagrade v Oslu – kjer bi morali biti tudi vi.

»Res je, na obeh bi morala biti. V naši ožji skupini za podnebne spremembe je 33 članov, kar je preveč za podelitev Nobelove nagrade. Svoja mesta smo odstopili vodjem iz prejšnjega mandata, za preostala štiri mesta pa je odločil žreb. Na konferenco na Bali nisem šla, ker je to v prvi vrsti politični projekt. Znanstveniki bi bili le za okras.«

V kolikšni meri si lahko Slovenci lastimo Nobelovo nagrado, kakšna je bila vaša vloga?

»Mednarodno skupino Združenih narodov za podnebne spremembe (IPCC) vodi predsednik in kolegij, ožja skupina, vendar pri njem sodeluje veliko število avtorjev. Naši prispevki si niso bili enaki. Bila sem urednica dveh poglavij, o učinkih podnebnih sprememb in svetovnega kmetijstva.«

Zdi se nam, da ste bili kljub uspehu v Sloveniji prezrti. Nekaj več pozornosti ste deležni šele v zadnjih dveh tednih in še to izključno s strani medijev.

»Tri čestitke sem dobila takoj. Prvi je bil takrat še kandidat za predsednika Danilo Türk, naša rektorica Andreja Kocjančič in zunanji minister Dimitrij Rupel. Sicer pa vaša ugotovitev drži. Povedano po pravici se mi nagrada ni zdela nič posebnega, ko pa mi je belgijski kolega povedal, da ga je na sprejem povabil kralj, da mu je dekan ponudil vse, kar si želi za delo, sem začela premišljevati. Ostaja grenak priokus. Za protiutež pa je bil kanadski kolega, ki ni doživel niti toliko pozornosti kot jaz.«

Se skozi to kaže tudi odnos Slovenije do podnebnih sprememb?

»Točno tako. V Kanadi zanikajo problem podnebnih sprememb, v Belgiji so vsaj deklarativno za. Bojim se, da ta teorija velja tudi pri nas.«

Kakšno je stanje na področju podnebnih sprememb na Gorenjskem?

»Moja naloga je ugotoviti, koliko se je podnebje že spremenilo in kako bo v prihodnosti. Gorenjska doživlja izredno velike spremembe v alpskem delu. V Zgornjesavski dolini se je padavinski režim močno zamenjal, imajo skoraj 20 odstotkov manj padavin. Tako drastičnih sprememb ni nikjer v Sloveniji. Izrazito manj je snežnih dni, če Triglav štejemo h Gorenjski, izgubili smo tudi ledenik. Pretok Save je manjši. Morda ne Kranj, Zgornjesavska dolina pa se hitro spreminja. Odziv vegetacije je ogromen. Vrbe, zgodnje rastline se olistajo 10 dni prej, sadno drevje tudi. To je trend, ne enkraten pojav. V Sloveniji so najbolj drastične spremembe na Primorskem, takoj za njo pa že sledi Gorenjska.«

Kaj pa spodnja Gorenjska?

»Čim višja je nadmorska višina, bolj izraziti so učinki podnebnih sprememb in bolj izraziti učinki na živi svet. Število rastlinskih in živalskih vrst se bo v hribih najbolj zmanjšalo. Opažamo tudi nove škodljivce, nove bolezni. Tudi gozd ni več tak, kot je bil. V Bohinju ni več smreke, ker je toliko lubadarja. Tudi v nadaljevanju se bodo podnebne spremembe na Gorenjskem bolj pokazale kot v drugih koncih Slovenije.«

Kdaj se bomo tega zavedali? Morda z dogodki, kot je bilo septembrska ujma v Železnikih?

»Tako je. To je naša ironija. V človeški duši je, da besedam verjame, prepriča pa škoda. Če je škoda le materialna, še nekako gre, človeške žrtve pa so že grozna cena.«

V začetku decembra se je začelo govoriti o onesnaženosti zraka v mestih in uvedbi posebnih taks. Kranja ni bilo med naštetimi mesti. Dihamo dober zrak?

»V Kranju nimamo merske postaje. Monitoring je drag, vendar je logično, če so v Murski Soboti namerili onesnaženje, da smo v Kranju na istem. Žal pa se je znova pokazalo, kako pozni smo. Od leta 2000 opravljamo meritve, z vstopom v EU smo vedeli, da so emisije prevelike in imeli smo dve leti časa za ukrepanje. Evropa nam je dala še eno leto, do letošnjega 15. decembra, mi pa smo ideje dobili dva tedna prej.«

Kdo je večji dvoličnež. Slovenija, ki je podpisala Kjotski sporazum in malo naredila ali Severna Amerika, ki ga ni sprejela?

»Mi nismo več samostojni, zato bom primerjala Evropo. Tudi Evropa se spreneveda, v besedah je polna obljub in odnosa do okolja. Na področju energetike sodeluje z Rusijo in gradi plinovode, čeprav so to fosilna goriva. V Evropi smo veliko besed izgubljali pri besedah. V Ameriki pa niso tako dvolični. Niso podpisali sporazuma, ker vedo, da bi jih to veliko stalo, hkrati pa se zavedajo problema. Vložili so bistveno več denarja v reševanje zadev, v nove tehnologije, ki jih že prodajajo Evropi. Najraje pa pogledam v Avstralijo, ki je sedaj podpisala Kjotski sporazum. Dejali so, da ga bodo sprejeli, ko bodo pripravljeni. Vsa ta leta so sistematično postavljali institucije, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami, šli skozi izobraževanje kadrov in podobno. Sedaj imajo veliko več kot mi.«

Kaj imamo v Sloveniji?

»V letih, ko so podnebne spremembe postale eden glavnih problemov v svetu, smo se osamosvajali. Razumem, da takrat to ni bila naša prioriteta. Sedaj pa bi pričakovala, da bo drugače, še posebej, če podnebne spremembe postavljamo v ospredje našega predsedovanja. Žal nimamo veliko pokazati. Nimamo ljudi, niti denarja. Slovenija na tem področju ni nič naredila, le veliko papirjev smo podpisali. V proračunu bi morali zagotoviti od 0,12 do enega odstotka proračuna za energijsko učinkovitost, izolacijo stavb, solarne tehnike, izobraževanje, raziskave, … To nas bo teplo. Podpisali smo Kjoto in malo naredili, medtem pa podpisali nove obveze. Nov Kjoto ne bo Bali, nam se je zgodil že aprila letos, ko je gospodarski minister skupaj s kolegi podpisal sporazum 3x20. To pomeni 20 odstotkov manjše emisije, 20 odstotkov večja energijska učinkovitost in 20-odstotni delež obnovljivih virov do leta 2020. To je podpisano, vendar letošnji proračun ne vsebuje postavke za delovanje v tej smeri.«

Kaj lahko stori posamezniki, družina?

»Ko gremo na nivo posameznika, bi lahko naštela zelo veliko stvari, vendar sta dve bistveni. Prva je, da se člani gospodinjstva usedejo in izračunajo, koliko energije porabijo in koliko za to plačajo. Upoštevati morajo vse: plin, elektriko, bencin v avtu. Seštejejo naj enoletno porabo in to primerjajo s svojo letno plačo. Šokirani bodo! Za avto odštejejo letno plačo enega člana gospodinjstva. Vendar morajo to ugotoviti sami in nato izdelati načrt zmanjševanja stroškov za 20 odstotkov. Vsako gospodinjstvo bi lahko privarčevalo dve mesečni plači in jih porabilo za bolj pametne reči. Sledi izdelava plana, to je odločitev, ali bomo izolirali hišo ali se bomo manj vozili ali bomo ugašali žarnice ali bomo menjali aparate. To naredimo za sebe, ne zaradi okolice ne zaradi države. To je začetek in pravi motiv. Vse kar prihrani gospodinjstvo, prihranijo tudi okolju. To je glavna zadeva, ki pa ni enostavna, vendar to ni slabšanje kakovosti življenja, saj ti celo ostane denar, hkrati pa imaš dober občutek.«

In drugi del?

»Imamo tudi volilno pravico. Mi to srečko slabo unovčujemo. Tega se slabo zavedamo, ker ljudje niso obveščeni. Na cesti ljudje protestirajo, ker želijo višje plače, nikoli pa še nisem videla, da bi 60 tisoč ljudi protestiralo, ker želi boljše okolje, čist zrak, čisto vodo. Z oblikovanjem javnega mnenja bi politiko zelo hitro premaknili.«

Ali v Sloveniji dobro živimo?

»Predobro. Mi dobro živimo na račun sveta, kjer se okolje še hitreje degradira. Ni normalno, da kupim čevlje za pet evrov, če bi morali stati 35 evrov. Ker jih kupim za pet evrov, je 30 evrov plačalo okolje na Kitajskem. To mora nekdo plačati.«

Koliko je k temu pripomogel razvoj računalništva in naprednih tehnologij v zadnjih desetih letih. Se lahko odvadimo od tovrstnih razvad ali se jim bodo morali odpovedati zanamci?

»Trenutni vrednostni sistem je porušen, zgubili smo pristni stik z okoljem, vendar za to ne morem v celoti kriviti tehnologijo. Drži pa, da je imel Slovenec, ki je gledal katastrofo Železnikov po televiziji povsem drug občutek, kot če je mesto obiskal. Tehnologija nam probleme odmika na varno razdaljo. Hujši je porušen vrednostni sistem. Če se vrnemo spet na družino, gospodinjstvo. Veliko jih dela le zaradi svojega statusa, saj je vrednota imeti velik avto, velika hiša.«

Bo kdaj postala vrednota, da živiš v energijsko varčni hiši?

»To bo nenadoma postalo prestižno. To je tako kot v stanovanju. Pred desetletji je bilo moderno v stanovanju imeti omaro pri omari, danes je dovolj polička, roža in kamen. Vrednote se spreminjajo, »manj je več« je popularno. Javno mnenje lahko tako kreiramo, da bo energetska učinkovitost postala moderna. Vendar mora to nekdo narediti.«

Vendar za tem ne stoji nobena multinacionalka.

»Dovolj bo, če se odloči neka družba in ima politično voljo. Res pa je tudi, da Skandinavci vedno hodijo peš in zaradi tega nimajo občutka revnosti. To pa zato, ker so bili prej relativno bogati. Da začneš okolje ceniti, moraš biti najprej bogat. Mi pa imamo še vedno občutek, kaj vse smo zamudili, sedaj pa naj bi se že odrekali.«

To pomeni, da je pred nam še nekaj časa pred streznitvijo?

»Bojim se, da bo kmalu prepozno. Začeti moramo sedaj. Graditi moramo vrednote. Ni vse v denarju.«

Menite, da bo to preskok nazaj v preteklost?

»Pogojno. Poglejte, enake padavine kot letos so že zajele Železnike pred pol stoletja. Sedaj je bilo več škode, ker imamo ljudje več. Ni dovolj dom, ampak dve, tri hiše in še počitniška hiša. Ne verjamem, da se s tem meri kvaliteta življenja. Veliko bolj svoboden si na drug način. Če ti ostaja denar, te to seveda žuli. Lahko greš kupit nove čevlje, lahko pa drago plačaš tečaj španščine. Jezik, ki ga govori pol sveta. Denar ravno tako zapraviš. Predstaviti mladim, da si frajer, ker veš več … To je težka naloga, veliko težja kot kazati nogometaše, ki do denarja pridejo na lahek način.«