Še vedno ima veliko željo

Besedilo: Boštjan Bogataj
petek, 14. december 2007 / 06:00

Pred leti je Tončka Reven zaradi velike želje začela pisati in brati, danes si močno želi izdaje zbornika pesnic in pisateljic Poljanske doline in Škofje Loke.

Tončka Reven je ena izmed pesnic in pisateljic, ki bodo v začetku februarja izdale zbornik svojih del. Na predstavitvi, o kateri smo pisali v prejšnji Ločanki, smo lahko izvedeli, da je samouk. Ne pri skladanju pesmi, pač pa pri učenju branja in pisanja. »Pišem o vsem, kar mi tisti trenutek pade na pamet,« pravi Tončka, nas pa je zanimalo, kako se je naučila brati in pisati.

»Mašno knjigo sem obesila na vrvico, tako da je bingljala za menoj, ko sem tekla za ovcami. Ko so se te ustavile, sem jo odprla in skušala brati. Saj sem obiskovala šolo, vendar sem še v tistih redkih trenutkih, ko sem bila pri pouku bolj dremala, kot se učila. Nič me niso vprašali, zaradi obilice dela nisem uspela slediti snovi, zato se nisem nič naučila. Kmalu pa sem nehala obiskovati šolo, saj je prišla vojna,« pojasni Tončka, ki je doma ostajala zaradi dela na kmetiji. Spominja se, da je nekajkrat obiskala tudi nemško in italijansko šolo v Brekovicah.

Tako je v šolah dobila le nekaj osnovnega znanja. »Želela sem brati, zato sem gledala v mašno knjigo in toliko časa menjavala črke, da sem dobila pomen besede,« o veliki želji pove Tončka Reven, ki se spominja, da je doma niso spodbujali k učenju. Prej nasprotno, na prvem mestu je bilo delo, kljub temu da je bila tako majhen deklič, šele nato je prišlo na vrsto karkoli drugega. Filozofija staršev je bila, da lahko pošten človek preživi le z delom, znanje pa ni pomembno. Ob našem obisku nam Tončka pokaže svoj rokopis. Drži, da v njem manjkajo ločila, vendar je pisava zelo lepa, šolska. Vnukinje in soseda ji danes pomagajo in prepišejo njena dela v digitalno obliko ter opremijo z ločili.

Začetek njenega ustvarjanja sega že več kot 50 let nazaj in ni prav nič romantičen. Spominja se, kako so gradili hlev, ona pa je vozila kamenje in pesek. »Kašelj me je napadal in ni hotel pojenjati. Ko sem enkrat morala s kolesom v Kopačnico, sem sama odšla še k zdravniku v Gorenjo vas. Doktor me je pregledoval in pregledoval prek rentgena, nato pa mi sporoči, da bom morala za dva meseca v bolnišnico,« zgodbo življenja pove Tončka. Temu se je upirala, saj je bilo takrat na kmetiji Pr' Lazarju veliko dela. Že prihodnji dan je po njo prišla medicinska sestra, že čez dva dni je bila v bolnišnici in ostala osem mesecev. V tem času je domov pisala kratka pisma, saj telefona ni bilo, iz dolgčasa je začela pisati pesmi.

Njena prva pesem, iz leta 1953, nosi naslov Pomlad: V postelji ležim, v naravo strmim, vetrič pihlja, se s cvetom igra. Ptička na veji veselo žgoli, poklanja mi pesem, mi zdravja želi. Zadovoljno sprejemam, kar doktor veli, da le ozdravim, ozdravim, si srčno želim. Nastala je 27. aprila 1953 (natančnega datuma se spominja zaradi praznika). Po ozdravitvi je bila dekla pri gospodarju na Bledu. Kasneje se je v Žireh poročila, dobila dve hčeri in nekaj let delala v Alpini. Z možem sta zgradila hišo. Zaradi slabega zdravja se je kmalu upokojila. Pove, da je eno leto zgolj počivala, nato pa se je morala lotiti nekega dela. Bolje se je počutila. Zato je odšla na center za socialno delo in vprašala, če bi lahko postala rejnica. Čeprav so jo najprej čudno gledali, je imela čez čas naenkrat tudi devet otrok v hiši. To jo je zelo veselilo, saj je gospodinjila, varovala otroke in pisala.

»Visokih pesmi ne pišem, saj jih ne razumem. Pišem pripovedne pesmi, vedno o meni, o mojem razpoloženju in naravi,« z veseljem pove Tončka, ki je tako pisala o dopustu, o prijateljičini zlati poroki, o lovcih, o odhodu med upokojence, … Tako ona kot mož že ducat let objavljata v zbornikih društva upokojencev. Najraje ustvarja takrat, ko jo napade stiska. Mož doda, da takrat, ko z njim ni najbolj zadovoljna, Tončka pa temu delno pritrdi. Njena največja želja ostaja izdaja zbornika Pesnic in pisateljic Poljanske doline in Škofje Loke. Če ne drugače pa morda tudi s pomočjo njenih sorodnikov.