Ni streljal v samoobrambi

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Jesenice / petek, 5. oktober 2007 / 06:00

Petčlanski senat kranjskega okrožnega sodišča je razsodil, da Roman Velikonja novembra lani v svojem lokalu Caffe Inn na brata Hadžić ni streljal v samoobrambi, pri tem pa je bil tudi povsem prišteven.

Jesenice, Kranj – Minilo je že skoraj enajst mesecev, odkar je v jeseniškem lokalu Caffe Inn njegov najemnik Roman Velikonja, sicer taksist na Jesenicah, z revolverjem večkrat streljal na goste. Pri tem je 28-letnega domačina Elvina Hadžića tako hudo ranil v prsni koš, da je kasneje umrl v jeseniški bolnišnici, njegov šest let mlajši brat Džerald je utrpel hude rane prsnega koša, 22-letni Samir Terzić in 46-letni Miran Kovačevič pa lažji rani v golenih. Primer so na kranjskem okrožnem sodišču prejšnji teden že pripeljali do konca, 49-letnega strelca pa je petčlanski sodni senat obsodil na enotno kazen trinajst let zapora. Sodba ni dokončna, saj bo primer zaradi pritožbe obrambe obravnavalo tudi Višje sodišče v Ljubljani. To lahko sodni proces vrne na začetek ali pa potrdi prvo sodbo, pri tem pa izrečeno kazen ohrani ali spremeni.

Zakaj so se sprli?

Čeprav so na šest mesecev dolgem sodnem procesu zaslišali številne priče, je marsikaj ostalo nepojasnjeno. Še vedno je tako precejšnja neznanka, kaj je bil povod za prepir med Velikonjo in bratoma Hadžić, ki je sprožil pretep in kasnejše streljanje. Že takoj po dogodku se je sicer po Jesenicah govorilo, da so Velikonjo, ki je imel lokal v najemu komaj štiri dni, izsiljevali, kar pa na sojenju ni bilo dokazano. Okrožni državni tožilec Janez Palovšnik je tako v zaključni besedi ponovil navedbe ene od natakaric, da je želel Velikonja spremeniti strukturo gostov, da je govoril, kako ima dovolj »čefurjev«. Zagovornik Csipö se je takim navedbam tožilca čudil: »Nestrpnosti do drugih narodnosti se Velikonji ne sme pripisovati, saj so bili redni obiskovalci lokala ravno iz bivših jugoslovanskih republik, prav tako tudi natakarice.« Obramba je tako ves čas zatrjevala, da je šlo za ustrahovanje, da sta bila Hadžića in njuna druščina na Jesenicah znana po nasilništvu, da sta imela pod prejšnjim najemnikom v lokalu poseben status in sta pijačo dobivala zastonj. »Tudi v kritičnem času sta brata Hadžić nameravala Romana Velikonjo prepričati, da bo vse ostalo po starem, Velikonja pa je hotel narediti red,« je v zaključni besedi dejal odvetnik in opozoril, da sta bila tedaj Hadžića močno vinjena, zaužila sta tudi amfetamin, kar povzroči razdražljivost in korajžo. Sodni senat je nazadnje ugotovil, da je prepir in prerivanje brez potrebe sprožil Velikonja.

Je streljal v prištevnosti?

Eno najbolj ključnih vprašanj je seveda bilo, koliko prišteven je bil Roman Velikonja, ko je streljal na četverico. Sodni izvedenci psihiatri si v tem niso bili enotni. Prvi je izvedensko mnenje sestavil psihiater Branko Brinšek, ki je navajal, da je bil Velikonja v stanju zožene zavesti samo tik pred streljanjem, ne pa tudi v času streljanja in po njem. Na predlog obrambe je sodišče kasneje pridobilo še drugo izvedensko mnenje, ki se je bistveno razlikovalo od prvega. Psihiatrinja Martina Žmuc Tomori je namreč zatrjevala, da je imel Velikonja tedaj zoženo zavest in ni bil zmožen oceniti pomena svojega dejanja. Stanja zožene zavesti ni opredelila po posameznih fazah, je pa še dodala, da je bil Velikonja pod hudim psihičnim pritiskom zaradi problematičnih ljudi, domnevno narkomanov, ki so zahajali v njegov lokal. Prav njenega mnenja se je obramba nazadnje najbolj oklepala.

Ker sta se izvedenski mnenji preveč razlikovali, je senat angažiral še skupino treh sodnih izvedencev psihiatrov, da so podali novo mnenje o stanju zavesti Velikonje v trenutku, ko je (večkrat) pritisnil na petelin. Skupina izvedencev je ugotovila, da je bil taksist v stanju bistveno zmanjšane zavesti le v trenutku, ko so ga zbili na tla in je izstrelil prva dva strela, z njima pa lažje ranil Terzića, ki ga je tepel, in Kovačiča, ki ga je želel zaščititi. »Afekt zožane zavesti je trajal kvečjemu pol minute, morda minuto, dlje ne. Ko je Velikonja vstal in začel streljati za bratoma Hadžić, se je že dobro zavedal, kaj počne. Če bi bil še v afektu, ne bi klical odvetnika in se javil policiji. Zavedal se je torej, kaj je storil,« je pojasnila psihiatrinja Marga Kocmur, članica izvedenske skupine. Sodni senat je na koncu sledil prav temu psihiatričnemu mnenju.

Silobran ali naklepni umor?

Po mnenju tožilstva (in kasneje tudi senata) Velikonja ni streljal v samoobrambi. »O silobranu je nesmiselno govoriti, če nekoga ustreliš v hrbet, in to kar v dve osebi. Če se braniš, napadalca ustreliš v prednji del telesa,« je razmišljal tožilec. Da je imel obtoženi namen ubiti brata Hadžić, je po tožilčevo razvidno tudi iz tega, da ju je ustrelil iz neposredne bližine v vitalni del telesa, torej v življenjsko pomembne organe. »Pri svojem dejanju je bil trdovraten. Če bi jih želel le ustrašiti, bi bilo dovolj, da bi pištolo pokazal. Tudi če bi streljal v zrak ali tla, bi mu tožilstvo verjelo, da jih je želel le prestrašiti. A streljal je najprej proti skupini ljudi, nato še v brata Hadžić, ko sta zapuščala lokal in še zunaj lokala. Streljati je prenehal šele, ko mu je zmanjkalo nabojev,« je poudaril tožilec Palovšnik, njegovim argumentom pa je nazadnje verjelo tudi sodišče.

Zagovornik Csipö je sicer celotno dogajanje videl drugače. »Velikonjo so zbili na tla in ga pretepali, v roki enega od napadalcev je videl tudi nekaj svetlečega, pomislil je na nož. Počutil se je življenjsko ogroženega, bil je v močnem čustvenem afektu. Bil je napaden in s skladu s tem je funkcioniral. Napadalce je želel le prestrašiti, ne pa kogarkoli raniti ali umoriti,« je dejal odvetnik, ki je trdil, da so predstavljeni dokazi pokazali, da so bili vsi oškodovanci ustreljeni v lokalu in ne zunaj njega, na kar dokazuje tudi majhna razdalja, iz katere je Velikonja streljal nanje. »Vsi so bili dobesedno na njem, v ozkem prostoru, njihovo gibanje in pozicija pa nista bila pojasnjena. Prav tako je z gotovostjo možno dokazati le štiri izstreljene strele, ne več.«

Na koncu sojenja je tudi obtoženi Velikonja sodnici Andreji Ravnikar zatrdil, da je zgolj branil svoje življenje: »Ta družba je bila nasilna ter strah in trepet v mestu. Po dogodku se jaz in moja družina počutimo ogrožene. Iz pripora so me vedno vozili v neprebojnem jopiču, družino pa so nekaj časa varovali stalno, sedaj pa po potrebi.« A kot smo zapisali, sodni senat mu ni verjel.