Zgodba s srečnim koncem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 5. oktober 2007 / 06:00

Vrsto let sem z zaprtimi očmi hodila mimo sreče, ki je ležala ob poti.

Urška se je potem umaknila v »ilegalo«. Manj kot se je dalo, se je izpostavljala, kajti želela je, da bi od življenja odnesla čim več. Vse tisto najlepše pa je bilo povezano z dečkoma, za katera je skrbela bolje kot lastna mama. Le takrat, ko je bila sama, se je zavedala bolečine, ki jo prinaša misel, da sama ne bo nikoli mogla imeti otrok. Ob deževnih dneh, ko sta bila fanta na kakšnih tekmovanjih, oba sta bila strastna in zelo dobra plavalca, jo je ta črv začel še bolj razjedati in takrat je ponavadi vzela kakšno pomirjevalo. Če je le mogla, je pomagala še drugim. Imela je dobre prihodke, zato se ji je zdelo prav, da je delček prispevala tudi za družine v veliko otroki.

»Žal sem bila precejkrat razočarana. Nekoč sem, skupaj s fantoma, nesla denar družini, ki je živela na robu preživetja. Ko smo stopili v vežo njihovega domovanja, sem presenečena ugotovila, da imajo čez ilovico pogrnjeno le razcefrano preprogo. Primaknila sem še malo več denarja, kot sem sprva nameravala. Potem pa me ženska čez čas pokliče in se mi še enkrat lepo zahvali za denar, nakar pa se pobaha, da so mobiteli, ki so jih kupili, krasni in da dobro delujejo. Skoraj sem se sesedla od groze. Živeli so v neznosnih razmerah, ona pa, norica, kupi mobitele. In to kakšne! Saj denarja sploh ni bilo malo!«

Od takrat naprej je bila bolj pazljiva. Nikoli več ni dajala denarja, zmeraj si je teren najprej ogledala, potem pa je sama kupila tisto, kar se ji je zdelo potrebno. Najbolj pa je bila zadovoljna, če je lahko štipendirala otroke. Plačevala je internat, šolanje, ali kaj podobnega. »Veš, revščina ima lahko več obrazov. Srečevala sem se že z družinami, kjer so darove pobasali moški in jih zapili ali zakvartali v enem večeru. Ali pa so šli v trgovino in nakupili sladkarij, na kruh in moko pa so pozabili. Najbolj me je motilo, če so ob mojem prihodu sedeli za mizo, kadili, v koritu je ležala nepomita posoda, moje zvedave oči pa so opazile cel kup stvari, ki bi jih lahko moška roka spravila v red, pa bi bil pogled na dejansko stanje veliko bolj spodbuden,« je še dodala. Urška je zmeraj sanjala o svoji hiši, kjer bi imela vrt, pa drevesa, maline in jagode. Želja se ji je uresničila sicer bolj pozno, pa vendarle. S pomočjo kredita si je postavila montažno hišo, in se še v istem letu iz mesta preselila na obrobje.

»Fanta sta bila že velika, hodila sta v prvi letnik gimnazije. Uredili smo si dom, zgornje nadstropje je bilo samo njuno. Eden, ki je bil vnet fotograf, si je izboril prostor še za temnico, drugi je bil navdušen računalnikar. Redno ju je obiskoval njun stric, Sanijin brat. Enkrat na leto so se skupaj odpravili v Bosno, kjer sta fanta ohranjala stike s svojimi sorodniki, ki jih ni bilo malo. Le matere nista srečala, zaradi česar sta bila takrat, ko sta prišla v puberteto, velikokrat žalostna. Nekoč sem ju vprašala, ali bi jima bilo prav, da se znova poročim. Bila sta totalno zgrožena,« se nasmehne Urška. Sem in tja so ji prišle na uho novice, da njen bivši mož tudi v drugem zakonu ni našel sreče. Ne samo to, da spet ni bilo otrok, so ji povedali ljudje. Druga žena pa mu je, enako kot Urška, pobegnila zaradi tašče.

»Saj vem, da so to, o čemer govorim, majhni in nepomembni problemi. Vsaj v primerjavi s težavami, ki jih imajo nekateri. Kljub temu pa so tako zelo moji in tudi zelo intimni, da se me dotaknejo bolj, kot bi želela priznati. Čeprav nekoga ne maraš več, pa te vežejo nanj leta, doživetja, številni spomini. Pa ne, da bi ga pogrešala, sploh ne. Uredila sem si svoje življenje na način, ki se mi je zdel v danih okoliščinah najboljši. Zmeraj sem hrepenela po otrocih. Morda je ta močna želja kakšna dediščina bosanskih prednikov, ki so imeli vsi, za katere vem, vsaj po šest ali več otrok. In ko sem slišala, da mož tudi v drugo ni zaplodil potomca, sem se »prebudila« v svojih razmišljanjih. Kaj pa, če nisem bila jaz tista, ki je imela težave, kaj, če je bil krivec on? Nekoč sem, povsem spontano, zaprosila ginekologa za podrobnejši pregled. Bil je presenečen, saj se mu ni niti sanjalo, da me ta problem muči. Čez kakšen teden me pokliče in mi potrdi, da je z menoj vse lepo in prav … Zajokala sem od sreče, čeprav, žal, vsaj 15 let prepozno. Kljub vsemu mi je dal upanje, da imam priložnost, če bo tako naneslo in ta občutek je bil strašansko veliko vreden. Sicer pa medicina napreduje in tudi za ljubezen še nisem prestara,« je dejala na vrhu Blegoša, medtem ko je, enega za drugim, dobivala SMS sporočila od svojih dveh rejencev, ki pa ji, še zmeraj, pomenita vse na svetu.