Zadnji veliki evropski festival

Besedilo: Klemen Globočnik
Kategorija: Prosti čas / petek, 31. avgust 2007 / 06:00

Tridnevni sedmi festival Frequency je sprva naredil dokaj medel odtis. Glavni razlog za to je bila odpoved nastopov največjih imen, katerih mesta so zapolnili bolj ali manj mladi nemški glasbeni nadobudneži.

Organizatorji velikega festivala so obetali kar nekaj zanimivih imen … v globalnem prostoru, da se razume. Izpustimo “velike” nemške bende, ki so jim oznako dali domači navdušenci. Na dan začetka festivala, 15. avgusta, pa smo bili že takoj neprijetno presenečeni, saj so svoje nastope odpovedali Tool, Chris Cornell in zadnji dan, 17. avgusta, še The Klaxons. Koncerti so bili na glavnem odru, imenovanem Race stage, na drugem največjem Green stageu ter na odru Open minded stage.

Prvi dan so se predstavili Eagles of Death Metal ter Silverchair. Slednji, bend mojih najstniških let, se je od svojih začetkov kar precej spremenil, predvsem v svoji glasbeni usmeritvi. Ker neradi preigravajo svoje stare pesmi, je bil koncert usmerjen predvsem na najnovejši album Young Modern. Slišali smo Straight Lines, The Man Who Knew Too Much, Young Modern Station, tudi “Those Thieving Birds”, ki ga na koncertih ne igrajo pogosto. Mogoče že res, da se njihov pevec Daniel Johns počuti veliko bolje kot v preteklosti, ampak to se sedaj kar močno pozna na glasbi, ki bi jo banalno označili kot pop, v cenenem smislu. Ne gre zanemariti dejstva, da je Johns virtuozni kitarist, ki je nekaj solaž odigral z zobmi, kar je še toliko večja škoda. Oživljali so nas s starejšim repertoarjem, kot so Emotion Sickness, Door, Freak, Without you ter The Greatest View.

Američani Dandy Warhols so s svojo glasbo delovali kot sanjači na vrtovih svojih počasnih umetniških kreacij. Bili so prvi bend, pri katerem so se poslušalci odločili za t.i. crowd swimming. Pri izbiri imena so se spomnili na pokojnega umetnika Andyja Warhola, za katerega predvidevajo, da bi mu bila všeč njigova glasba. Koncert je povezovala njihova klaviaturistka Zia McCabe, njihova posebnost pa je ta, da nimajo basista, kar je bilo v cvetočih šestdesetih letih prejšnjega stoletja značilno tudi za band The Doors. Med drugim so zaigrali We Used to be Friends, svoj največji “mobitelovski” hit Bohemian Like You, Hey Check Hey ter Shiny Leather.

Drugi dan sem z velikim pričakovanjem čakal nastop ameriškega industrial rock banda in tudi največjega imena festivala, Nine inch nails. Začeli so z uvodno pesmijo s plošče Year Zero, Hyperpower. Največja napaka, ki so jo organizatorji festivala Musicnet Entertainment GmbH lahko naredili, je bila ta, da so jih dali med dva nemška benda, in sicer Beatsteaks in Die Arzte. Sicer zelo nezgovorni Trent Reznor je med klavirsko mojstrovino La mer občinstvo, ki kar ni nehalo vzklikati “Wir wollen die Arzte sehen”, ozmerjal in poslal iz prvih vrst, saj se očitno dolgočasijo. Oznako nevarnega in nepredvidljivega benda pa so dobesedno upravičili tudi s tem, da je Reznor ob koncu komada Survivalism nepričakovano zabrisal tamburin nekomu v glavo. Manjkala ni niti kolektivna destrukcija inštrumentov, ki se je končala tako, da je glavni kitarist Aaron Wright North razbil svoj kitarski ojačevalec, ga vrgel na kitaro in vse skupaj v snemalca na desnem krilu odra, ki mu je s tem uničil kamero. Njihov železni koncertni repertoar že leta vključuje komade, kot so Closer, The Hand that Feeds, Wish, March of Pigs, presenečenje pa je bil komad Burn s soundtracka Natural born killers iz leta 1994.

Isti dan so nastopili še člani nedavno razpadlih Gorillaz, s pevcem Damonom Albournom iz nekdanjih brit rokerjev Blur pod imenom The Good, The Bad & The Queen, ameriški indie rock bend Interpol, Beatsteaks, Juliette and The Licks, Jimmy eat World, Snow Patrol in Die Arzte.

Zadnji, tretji dan, so kot zadnji bend na Green stageu nastopili kanadski Billy Talent iz Toronta. Že res, da nastop njihovega frontmana Bena Kowalewicza spominja na Zacka de la Rocho iz Rage against the Machine, vendar je njihova mešanica energičnega in melodičnega punk rocka ravno to, kar je bilo na glasbeni sceni v konkurenci s Sum 41-Green day- in še koga manjkajočega. Udarni vokali, spevni refreni in nesprenevedanje, da so nekakšni glasbeni misionarji in da za njihovim delovanjem stoji nekakšen globok pomen. Igrali so Where is the Line, Red Flag ter hite, kot so Fallen Leaves in Red Flag, ki so jih pustili čisto za konec. Enega izmed boljših odzivov je doživel komad Pins & Needles, ki je definitivno eden izmed favoritov njihove zadnje plošče Billy talent II.

Angleški kvintet Kaiser Chiefs so se pokazali kot bend, ki se trudi delati dobro, kar jim z nalezljivimi melodijami tudi uspeva. Začeli so s pesmijo Everyday is Average Nowadays. Vokalist Ricky Wilson je k energični animaciji poskakovanja in samonorčevanja uspešno dodal še petje, del vokalov pa je odpel tudi glavni avtor pesmi benda, bobnar Nick Hodgson. Niso pozabili na svoj zaenkrat najrazpoznavnejši hit Ruby, zaključili so z Oh my God, ki se je pokazal kot najprimernejši komad za zmagoslavni konec.

Celotna atmosfera na festivalu je bila na koncu kljub osiromašenemu prvotnemu seznamu nastopajočih zadovoljiva, prav tako lokacija na dirkalni stezi sredi zelenja ter soliden obisk. In čeprav tamkajšnjih obiskovalcev ni bilo mogoče prepričati, sem še vedno ostal na svojem:

“Zame je velik nemški bend Rammstein”, medtem ko so za nemško govoreče obiskovalce festivala to predvsem Die Arzte.