Iz starih časov: Šmarnogorska legenda

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 31. avgust 2007 / 06:00

»Procesije na Šmarno goro ljudstvo še sedaj zelo rado prireja, zlasti za odvrnjenje nesreče, tako n. pr. o suši, za časa kužne bolezni itd. Posebno mnogo procesij iz vse okolice je romalo na Šmarno goro l. 1895. za odvrnjenje potresa. Na potu v goro so postavljena tri večja zidana znamenja, posvečena Materi Božji. Prvo stoji bolj v vznožju hriba, drugo nekako v sredi, tretje, imenovano 'Sv. Sobota', pa tik pod vrhom.« Ne vem, kako je z verskimi procesijami zdaj, ko je hoja na ŠG postala ena sama in nenehna posvetna procesija. Ko je Manica Komanova to pisala, tja gor gotovo niso hodili kar tako, »za rekreacijo«; za tako visok vzpon je bil potreben visoki, v nebo zazrti motiv.

S hojo na ŠG so povezane tudi legende. »Za hrbtom drugega znamenja je skoro navpična skala, na kateri opaziš par malih gladkih dolbin. Te dolbine so nastale tako: Ko je Mati Božja potovala z malim Jezuščkom po svetu, je zašla tudi na Šmarno goro. Pot je bila utrudljiva in Marijo so začele silno boleti roke. Rada bi nekoliko odložila Božjega sina, toda nikjer ni bilo najti mehkega prostorčka, povsod samo trda in mrzla skala. V tem ji pride nasproti mlad lovec in Marija ga poprosi, naj vzame samo za kratek čas njeno dete v naročje. Toda lovec je bil trd in ošaben človek. Niti odgovora ni dal, temveč je, kakor bi je ne videl in čul, hitro odšel naprej v dolino. Marija je bila vsled tolike trdosrčnosti tako užaloščena, da je milo zaplakala in vzdihnila: 'O dete moje, nič dobrega te ne čaka na svetu. Trda skala je mehkejša od človeških src.' To rekši, se je s koleni uprla na skalo. Takoj se je pokazalo, da je Mati Božja govorila resnico, kajti trda skala se je pod njenimi koleni toliko udala, da se je mogla vsaj nekoliko oddehniti. Tiste dolbine pa so potem v skali ostale in pobožni romarji jih lahko vidijo še dandanes. Ošabnemu lovcu je bila pravična kazen hitro za petami. Kmalu nato ga je silno zapekla vest in polotil se ga je tako strašen obup, da je, prišedši v dolino, skočil v deročo Savo in utonil.« Blagor mu, kdor verjame v takšne legende! Bolj verjetno pa je, da bi se tudi danes marsikdo od tistih, ki hodijo na ŠG, če bi na istem kraju naletel tam na žensko z otrokom (oblečeno »po cigansko«), odzval enako, kakor naj bi se oni lovec. Pa še nobena kazen ga ne bi doletela … Ne glede na (ne)resničnost navedene legende, so v njej izrečene Marijine besede še kako aktualne!

Sicer pa, kako je že pel Prešeren: »Tega, ki na goro hodi, / bo Marija var'vala, / da ne bo peklenski zlodi / v smrtni uri zmotil ga; / on bo šel v nebesa srečno - / gori z angelci bo večno / roženkranc in litanije / molil, hvalo pel Marije.« No, pa še za Prešerna pravijo, da napisanega ni mislil povsem resno …