Za spravo nam manjka sočutja

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / petek, 20. april 2007 / 06:00

Dr. Spomenka Hribar - pobudnica ideje o spravi v pogovoru v galeriji Krvina, ki ga je organiziralo Škofjeloško združenje borcev in udeležencev NOB.

Kaj je sprava?

»Pojem sprava je najlažje razložiti na primeru Južnoafriške republike. Stoletja je vladalo sovraštvo med črnci in belci. Neizmerno sovraštvo, ki ga ni možno primerjati z našim. Nato so sklenili, da se bodo spravili. Šli so na svobodne volitve, na njih je zmagal prej 27 let zaprt Nelson Mandela. Ni zahteval maščevanja, začeli so na novo. To je sprava. Začetek na novo. Za nazaj se ne da nič popraviti, nič prepleskati, preteklost lahko samo pustiš, jo razčleniš in razložiš. Temelji na pristanku vseh političnih opcij na različnost. Edini okvir je varstvo človekovih pravic in državljanskih svoboščin.«

Za začetek sprave je potreben tudi razkol, pri nas na levico in desnico. Kdaj in kdo ga je začel?

»Cerkev je po francoski revoluciji, ko je izgubila bogastvo, politično in moralno prednost, s papežem Pijem IX. znova začela pridobivati na moči. Vendar ne s Kristusovim naukom, ampak z ločevanjem duhov. Pri nas je bil najbolj zvest služabnik papeža dr. Anton Mahnič. Spisal je pravilnik o ločevanju ljudi. Naj navedem nekaj izsekov njegovih pravil: »Da se ne nalezeš liberalne kuge ravnaj po naslednjih pravilih. Ogibaj se občevanja z liberalci kakor kuge, če pa je že nujno, da imaš kak posel z njim, občuj z njim le oficialno, kakor zdravnik z okuženim človekom. Ne bodi z njim zaupni prijatelj, ne občuj z njim, ne hodi jih obiskovati, …«  Takrat je postavil enačaj, da je pravi Slovenec le katoličan. In naprej: »Ne bodi z nobenim liberalcem intimen prijatelj, sicer boš še potrjen v svoji zlobi. Ne hvali liberalnih oseb, ne veseli se zmag liberalcev, ne preštevaj grehe, ki jih imajo liberalci v rokah, ne bodi naročen na liberalne liste, na piši v liberalne liste, … Ne udeležuj se liberalnih slovesnosti, prireditev, veselic … Nikar se tako vesti, da bi vas liberalci utegnili smatrati za svojega pristaša … Ne obsojaj katoliških piscev in dobrih pisateljev zaradi enega majhnega prekrška, kakor ne hvali liberalnih bistveno slabih zaradi ene drobtinice dobrega …«

To je pravilnik, kako ločevati prave katoličane, ki so božji otroci, od liberalcev, ki so satanovi. Pri tem je potrebno poudariti, da so bili oboji verni ljudje. Ateiste si lahko na prste preštel. Cerkveno občestvo je začel razbijati na katoličane in liberalce, ki jih je potrebno odstraniti. Naj nadaljujem, kako je predvidel, kaj bo njegova delitev povzročila. Takole pravi, da so njim ljubši katoliški Nemci kot pa liberalni Slovenci, čeprav so takrat nemški nacionalisti že kratili pravice drugih narodov. Čez 50 let se je velik razkol tudi pokazal, čeprav so že ob tej objavi slovenski liberalci nagovarjali desne katoličane k skupnemu delu, za Slovenijo. Že več kot 100 let vsak vleče na svojo stran, tako levica kot desnica. Nihče ni želel pristati na to, da smo samo Slovenci, da se moramo ob okupaciji vsi postaviti po robu.«

Kdaj ste Vi stvari videli drugače, kot so vam dopovedovali vsi drugi okoli vas?

»Leta 1975 je Boris Pahor v Trstu objavil intervju s Kocbekom, ki je prvi obelodanil povojne likvidacije domobrancev. Kljub mojim 34 letom o tem nisem nič vedela, zato me je to zelo pretreslo in prizadelo. Lotila sem se raziskovanja. Po kakih petih, šestih letih študiranja sem leta 1982 napisala esej Krivda in greh. V njem sem preko Kocbeka zavzela stališče do dogajanj po vojni.«

Vas je bilo strah objave zamolčanih dejstev slovenske zgodovine?

»Ne, bila sem po žirovsko butasta, razen tega pa sem bila prepričana v svoj prav. Strah me je bilo, da bo to sovraštvo, ki brbota pod družbenim površjem izbruhnilo na dan in zahtevalo zadoščenje. Moja ideja sprave je, da se preteklosti ne da popraviti, sprava pa pomeni nov začetek sodelovanja, demokracije. Ta ne more uspevati, dokler ljudje ne priznajo pravice drugim do drugačnega mišljenja, drugačne politične opcije, drugačnih izkušenj. Kjer ni sprave, tudi demokracija ne more uspevati.«

Ali lahko danes sla po zadoščenju izbruhne na plan?

»Ne. Kakšen posameznik se sicer lahko najde, saj so tudi meni že grozili s smrtjo. Hudo bi bilo, če se ta zadeva ne bi v 80-tih letih prejšnjega stoletja začela rahljati in bi nato prišli do krvave kontrarevolucije. Pri nas smo lepo, s svinčnikom spremenili politični sistem.«

Objavi eseja Krivda in greh so sledile burne reakcije.

»Zgrozil se je že mož (dr. Tine Hribar, op. p.), nato še prijatelji. Meni pa se ni zdelo nič hudega. Tekst sem poslala na založbo, ko so se tudi začele leto in pol trajajoče diskusije o ideji in meni. Vseskozi je bilo prisotno samo zavračanje. V polemiki z Josipom Vidmarjem sem za Sobotno prilogo napisala tekst z naslovom Narodne sprave pa ne. Takratni urednik ga je pospremil z interpretacijo, da želim rehabilitirati domobranstvo. Ob tej oceni sem se zgrozila, vendar se je še danes ne morem znebiti.«

Pravite, da če iz sedanjosti štrlijo luknje preteklosti, ne moremo graditi prihodnosti. Takšne luknje so tudi grobišča, posejana po vsej Sloveniji.

»Veliko družin je sprtih in če se že kje spravijo, si na pokopališčih podajo roke. Tako je tudi v tem primeru. Moja ideja je, da je treba grobišča urediti pietetno. Človek je postal človek, ko je začel pokopavati mrtve. Prej je bil žival. To pomeni, da je odnos do mrtvih, do smrti, sestavni del človeške civilizacije. Ne smemo pozabiti grobišča, brezna, saj so v njem pokopani ljudje. V teh kosteh se še zrcali človeška bolečina. Grobišča je potrebno urediti, da ne bodo vzbujala novega sovraštva. Potem bo lažje tudi nam, živim.«

Kaj je potrebno, da bi zares prišli do sprave.

»Če bi bila politika v prejšnjem režimu sposobna poiskati grobišča in jih obeležiti in bila sposobna pristati na spravo, bi bilo po prvih demokratičnih volitvah lažje. Žal tega ni bila sposobna. Škoda da tega niso bili sposobni niti leta 1989 niti ob 50-letnici osvoboditve, leta 1995. Levica ni bila pripravljena priznati, obžalovati in narediti obeležje, zato se je sovraštvo še širilo. Žal. Zato pa se je sprava spletala med ljudmi. Na vasi pa so se že prej poročali med seboj, čeprav je partija na vrhu še vedno poznala razredne sovražnike, narodne izdajalce, člen 133 in podobno.«

Sami ste na tem področju storili že nekaj korakov, kdo mora še storiti prve korake?

»Že v prejšnjem režimu sem zapisala, da se mora Cerkev opravičiti. Najprej svojim vernikom, ki jih je zapeljala, potem pa slovenskemu narodu. Tega ne naredijo, saj imajo v zakupu absolutno resnico, saj imajo na svoji strani Boga. Takratni nadškof Franc Rode je sicer poskušal nekaj narediti z besedami, da obžalujemo, če so ali ker so nekateri kristjani kaj hudega naredili. Kakšni posamezniki? Cerkev kot ustanova je bila glavna. Na drugi strani pa vzemimo še grožnje levice, kot je smrt kapitalistom in podobno. Še dobro, da smo, kar smo in dobro živimo, tudi če se zmerjamo. Ni sprave v tem, da bi morali vsi enako misliti o vojni. Ne! Vsak naj misli po svoje in vsak ima pravico to povedati javno. Če je samo ena resnica, je narod razdeljen na pol, kadar pa imamo več strank je razpoka manjša, čeprav se na videz bolj kregamo.«