Iz starih časov: Gorenjska velika noč

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 30. marec 2007 / 05:00

Ker smo ravno v velikonočnem času, obudimo še spomin na nekdanjo gorenjsko veliko noč. Lepo, a pozabljeno je pričevanje Manice Koman, objavljeno že 1928. Preberimo nekaj odlomkov. »Predzadnjo nedeljo pred Veliko nočjo, to je 'Tiho nedeljo', se bere po cerkvah evangelij sv. Janeza: 'Judje hočejo Jezusa kamenjati, Jezus pa se jim skrije.' V spomin na to evangeljsko poročilo zakrijejo v cerkvi vse altarje z modrim zagrinjalom. Tudi pri nas po vseh hišah zakrijejo to nedeljo sv. razpelo z modrim ali črnim zagrinjalom in ostane tako zakrito do velike sobote.«

Sledi cvetna nedelja. »Prihodnjo 'Cvetno nedeljo' pa že vse bolj veselo diši po Veliki noči. Zlasti mladina ima svoje posebno veselje z butarami, ki jih nese k veliki maši k blagoslovu. Nekateri navežejo na butaro toliko jabolk in pomaranč, da se kar šibi. Odrasli ljudje, in to posebno ženske, pa neso k blagoslovu oljkove veje. Spominjam se, ko sem prinesla butaro iz cerkve, jo je oče takoj razvezal in napravil iz posameznih palic več 'papeževih križev', ena navpična palica in dve počez. Te križe je potem zataknil po vseh gospodarskih poslopjih za strešni tram. En križ je nesel tudi v kozolec. Ti križi varujejo poslopja pred ognjem. Tudi strela baje zelo redkokdaj udari v poslopje, kjer je zataknjen 'papežev križ' iz blagoslovljenega lesa.« Svoj prostor in vlogo je seveda dobila tudi oljčna veja. »Oljkovo vejo smo postavili v kot za sv. razpelo. Kadar se je pripravljalo k nevihti in se je bližala huda ura, je mati odlomila nekaj oljkovih vejic in jih zažgala na ognjišču. Ta 'žegnani ogenj' zabrani, da bi udarila strela v hišo.«

Naslednji postaji velikonočnih dogajanj sta slej ko prej veliki četrtek in petek. »Kakor znano, ustavijo na Veliki četrtek in petek po katoliških cerkvah vsako zvonjenje. Splošna govorica je, da gredo takrat zvonovi v Rim. Pri nas pa pravimo, da zvonove 'zavežejo'. Mesto zvonov klopota raglja. Ta dva dneva se vsakdo boji umreti. Naš človek je veren in ve, da kadar se oglasi mrtvaški zvon, pomolijo vsi, ki začujejo zvoniti, par očenašev za dušo pokojnika. Raglja pa se čuje kvečjemu do najbližje hiše, zato potem ta običajna in splošna molitev izostane. Pa še nekaj je. 'Glas blagoslovljenih zvonov oblake prodere' in doni na uho nebeščanom, ki zaprosijo Boga, naj bo milostljiv tej duši. Raglje glas pa gotovo ne sega do nebes in torej ne more opozoriti nebeščanov, da bi prosili za dušo takrat umrlega človeka. Zato ima naše ljudstvo veliki teden vse večji strah pred smrtjo kakor pa o drugem navadnem času. Na Veliki petek imajo gospodinje dovolj posla s pečenjem kolača, barvanjem pirhov in pripravljanjem vsega, kar je treba nesti drugi dan k blagoslovu. Blagoslov se vrši na Veliko soboto popoldne pred procesijo. Iz hiš, ki stoje blizu župne cerkve, neso jestvine v cerkev, po okoliških vaseh pa znosijo vse v določeno hišo. Tja se pripelje kaplan in blagoslovi jedila.«