V prvem letu po zlomu kolka umre vsak peti bolnik

Besedilo: Mojca Šimenc
torek, 30. januar 2007 / 05:00

Osteoporoza do zloma pravzaprav nima simptomov ali znakov, pojasnjuje doc. dr. Tomaž Kocjan, specialist endokrinolog iz Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni.

Ravno zato jo tudi imenujemo tiha bolezen. Najpogostejši so osteoporozni zlomi vretenc, sledijo zlomi kolka, zapestja in nadlahtnice. Drugi zlomi zaradi osteoporoze so redkejši, pravi doc. dr. Tomaž Kocjan.

Kdaj je najbolj pravi čas za merjenje kostne gostote in ali je pri nas ta preiskava standardna v smislu presejanja?

»Pri nas se merjenje kostne gostote v smislu presejanja ne dela. Izvajajo ga v ZDA, kjer naj bi šle na merjenje kostne gostote vse ženske po 65. letu starosti (moški po 70.), postmenopavzalne ženske z dejavniki tveganja, vsi, ki so osteoporozni zlom že utrpeli in tisti, ki jemljejo zdravila, ki znižujejo mineralno gostoto kosti. Glavna prednost merjenja kostne gostote je, da napove ogroženost za zlom že pred pojavom zloma. Vendar preiskava žal napove zgolj tveganje za zlom, ne pa, kdaj in pri kom bo do zloma resnično prišlo. Zato vedno bolj prihaja v ospredje uporaba kliničnih dejavnikov tveganja. Izkazalo se je namreč, da je med vsemi bolniki z osteoporoznimi zlomi tistih, pri katerih je bila bolezen odkrita z merjenjem kostne gostote, sorazmerno malo. V veliki ameriški raziskavi, kjer so na tisoče ženskam po menopavzi izmerili kostno gostoto, so tako ugotovili, da je med tistimi, ki so po letu dni utrpeli osteoporozni zlom, le 20 do 30 odstotkov žensk, ki so jim predhodno izmerili kostno gostoto v območju osteoporoze. Pri vseh drugih je bila izmerjena kostna gostota višja in samo merjenje osteoporoze ni pokazalo. Najpomembnejši klinični dejavnik so poprejšnji osteoporozni zlomi. Če ima nekdo že osteoporozni zlom, je zelo ogrožen, da bo utrpel novega. Drugi klinično pomembni dejavnik je starost: čim starejši je bolnik, večje je tveganje za zlom. Tretji dejavnik pa je hitra kostna premena. Če je kostna premena (proces pregrajevanja kosti), zelo pospešena, je verjetnost za zlom večja.«

Ali s pravočasnim merjenjem lahko "zvozimo" brez posebne terapije in zdravil?

»Izmerjena nizka kostna gostota nam lahko pove, da bo treba za kosti skrbeti bolj, kot sicer. Če gre za mejne vrednosti, je potrebno delati na preventivi: zdravemu načinu življenja, opuščanju razvad, uživanju dovolj kalcija in vitamina D. Če gre za nizke vrednosti in so bolniki tudi sicer bolj ogroženi, so na vrsti zdravila. Nizka kostna gostota pri 35-letniku ne pomeni nujno uvedbe zdravil, za razliko od nekoga, ki je denimo star 60 let. Za zdravila se odločimo pri tistih, pri katerih je zaradi kombinacije kliničnih dejavnikov tveganja in nizke mineralne gostote kosti tveganje za zlom visoko. Ne velja pa vedno, da preventiva lahko odloži jemanje zdravil. Če nekdo na primer dolgotrajno jemlje kortikosteroide, je z zdravili treba ukrepati hitreje, saj kortikosteroidi praktično vedno delajo škodo kostem. Pri nekom, ki se stara na ˝običajen˝ način, lahko pravilen način življenja, če že ne prepreči, pa vsaj krepko odloži osteoporozo v višjo starost.«

Kako zdravimo osteoporozo in kaj je največja neprijetnost zdravljenja?

»Zdravljenje osteoporoze je tako kot pri vseh kroničnih boleznih stopenjsko. Prva stopnja je opustitev nezdravega načina življenja, druga zagotovitev dovolj kalcija in vitamina D, tretja pa uvedba ustreznih zdravil. Pogosto se pozablja, da brez kalcija in vitamina D tudi zdravila niso tako učinkovita, kot bi bila lahko. Pri osteoporozi se kosti ali preveč razgrajujejo ali premalo izgrajujejo, zato tudi zdravila delujejo v tem smislu. Največja skupina zdravil zavira kostno razgradnjo, manjša skupina zdravil pospešuje kostno izgradnjo, tretja skupina zdravil pa dela eno in drugo. V prvi skupini so ključni bisfosfonati, ki so zelo učinkoviti, vendar nekoliko neprijetni za jemanje.

Lahko povzročijo težave v zgornjih prebavilih in se slabo resorbirajo, če jih ne jemljemo po točno določenem principu, ki ga bolniki dobro poznajo. Pri dnevnem jemanju po tujih podatkih kar dve tretjini bolnikov po enem letu opusti njihovo jemanje predvsem zaradi neprijetnega režima jemanja. Pri tedenskem jemanju se slika bistveno popravi, vendar še vedno ne tako, kot bi hoteli. Po podatkih raziskave, ki so jo pri nas izvedli zdravniki družinske medicine, pri tedenskem jemanju bisfosfonatov zdravljenje opusti okrog 40 odstotkov bolnikov. V zadnjem letu je na voljo tudi bisfosfonat, ki se jemlje enkrat mesečno. Podatkov, koliko bolnikov pri jemanju tega zdravila vztraja več kot eno leto, še nimamo, upamo pa, da jih bo čim več.

Drugo zdravilo iz skupine zaviralcev kostne razgradnje je raloksifen. Deluje podobno kot ženski spolni hormon estrogen, vendar se izogne nekaterim njegovim stranskim učinkom. Za razliko od estrogena celo zmanjšuje tveganje za raka na dojkah.

Zdravilo, ki gradi novo kost, je zaenkrat eno samo: teriparatid. Gre za sintetični parathormon, to je hormon žlez obščitnic. Teriparatid je zelo učinkovit tako pri zlomu vretenc kot pri nevretenčnih zlomih, ima pa dve slabosti. Prva je to, da je v obliki injekcij - vsak večer si ga je potrebno vbrizgati pod kožo na stegnu ali trebuhu. Druga slabost pa je, da je njegova cena zelo visoka. Od bisfosfonatov je desetkrat dražji, kar izbor bolnikov omeji na tiste z zares najhujšimi oblikam osteoporoze. Zdravljenje odobri zdravniški konzilij, navadno pri tistih bolnikih, pri katerih je bila terapija z drugimi zdravili neuspešna in je kljub terapiji prišlo do novih zlomov vretenc ali kolka.

Tudi v tretji skupini zdravil je trenutno samo eno zdravilo. To je stroncijev ranelat, ki je edini sposoben vplivati na povezavo med gradnjo in razgradnjo kosti. Bolniki ga večinoma dobro prenašajo, jemlje pa se vsak dan. Ker ima nekoliko višjo ceno kot bisfosfonati, ga zaradi omejitev zdravstvene zavarovalnice lahko predpišemo samo tistim, ki bisfosfonatov ne prenašajo«.

Kaj je najbolj pomembno pri preventivi?

»Maksimalna kostna gostota je med 60 in 70 odstotki določena z geni, v 30 do 40 odstotkih pa je stanje naših kosti odvisno od tega, kar počnemo sami. Pri osteoporozi se glavna preventiva začne v otroštvu. Največja potreba po kalciju, vitaminu D in gibanju je v obdobju rasti. Nekje od desetega do petindvajsetega leta je kritično obdobje, ko dovolj kalcija, vitamina D in gibanja naredi največ za preprečevanje osteoporoze v starosti. Če takrat ne ukrepamo tako, kot je treba, je veliko že zamujenega. Z raziskavo med šolarji na celjskem področju so ugotovili, da je imelo zadosten vnos kalcija le 10 do 12 odstotkov otrok in da so tovrstno problematične predvsem deklice. Otroci do desetega leta starosti bi morali s hrano zaužiti okrog 1000 miligramov kalcija na dan, kasneje pa še več, od 1200 do 1500 miligramov na dan. Drugo pomembno obdobje, ko je pomembno pravilno ravnati, pa je v poznih zrelih letih, ko se kostna masa začne hitro zmanjševati. Pri ženskah je to nekje po 50-tem letu starosti, pri moških nekaj let kasneje. Učinek te »pozne« preventive je sicer manjši, kot v otroštvu oziroma adolescenci, je pa vsekakor zaželen.«

Ali se osteoporozni zlomi celijo kaj počasneje? Nas osteoporoza lahko življenjsko ogrozi?

»Osteoporozni zlomi se celijo tako, kot vsi ostali. Ni problem celjenje, problem je njihovo nastajanje. Osteoporozni zlom je zlom ob odsotnosti poškodbe. Tipični osteoporozni zlom je zlom kolka pri padcu s stojne višine. Tveganje, da bo petdesetletna ženska do konca svojega življenja utrpela vsaj enega od štirih najpogostejših osteoporoznih zlomov, je po tujih podatkih nekje okrog 45-odstotno. To pomeni, da se bo zaradi osteoporoze polomila skoraj vsaka druga ženska.

Pri moških je ta številka nižja in se giblje okrog 20 odstotkov, je pa zanimivo, da moški, verjetno zato, ker zlome utrpijo približno 10 let kasneje kot ženske, zlome slabše preživijo. Po osteoporoznem zlomu kolka tako do 20 odstotkov bolnikov, predvsem moških, umre že v prvem letu po zlomu, velik odstotek pa jih ostane negibljivih ali slabše gibljivih, odvisnih od tuje pomoči. Zlom kolka je, kar se tiče smrtnosti in obolevnosti, največji problem osteoporoze, vsaj kratkoročno. Zlomi vretenc, sicer najpogostejši osteoporozni zlomi, delujejo bolj na dolgi rok. Značilno je, da so zlomi vretenc v dveh tretjinah klinično nemi in jih odkrijemo naključno. Zaradi njih se bolnik lahko zelo zmanjša, tudi za 10 do 20 centimetrov. Pride do naleganja reber na medenico, nastane značilna grba, zmanjša se pljučna kapaciteta, zaradi deformacije prsnega koša se pojavi zatekanje želodčne kisline v požiralnik, kar na dolgi rok tudi prispeva k smrtnosti, vsekakor pa pomembno poslabša kvaliteto življenja. Taki zlomi tudi zelo veliko stanejo, zato je glavni cilj zdravljenja osteoporoze prav preprečevanje zlomov.«