Ažman Pantzev nagrajenec

Besedilo: Štefan Žargi
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 19. december 2006 / 05:00

Dobro sem sanjal, pravi letošnji Pantzev nagrajenec za življenjsko delo v Acroniju dr. Slavko Ažman, ko nas spomni na indijanski pregovor, da človek postane, kar je sanjal.

Bled – Poročali smo že, da je v petek prejel letošnje Pantzevo priznanje za življenjsko delo v družbi Acroni dr. Slavko Ažman, direktor obrata Predelava debele pločevine, najdonosnejšega obrata družbe Acroni. V obrazložitvi lahko preberemo, da je vse svoje znanje vložil v razvoj te proizvodnje in pripravil vizijo tega programa do leta 2010 in s tem omogočil Acroniju, da postaja drugi največji proizvajalec nerjavne debele pločevine v Evropi. Povabili smo ga na pogovor.

Kdaj ste začeli delati v Acroniju?

»Vse svojo poklicno delo in kariero sem delal v Acroniju, če sem natančen seveda najprej v Železarni Jesenice in od leta 1993, ko je ta razpadla na več delov, v Acroniju. Vzroki za to so znani: z osamosvojitvijo je železarna izgubila 70 odstotkov trga in le za nekatere dele je kazalo, da bodo lahko preživeli. V železarni sem se zaposlil 1975. leta in leto pozneje diplomiral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, oddelek za metalurgijo. Včasih je bila pač navada, sam menim, da zelo dobra praksa, da se je lahko absolvent z opravljenimi izpiti zaposlil in nato pripravil diplomo na konkretnem problemu v tovarni. Tako je spoznal delovno okolje in z diplomskim delom morda prispeval k rešitvi določenega tehnološkega problema, ali v tovarni za prakso predstavil kako novost. Sam sem tako pristopil tudi k študiju za magisterij in kasneje doktorat, vse sem opravil ob delu in za konkretno prakso.«

Kako ste začeli?

»Delati sem začel v raziskovalnem oddelku, ki ga je vodil dr. Marin Gabrovšek, in tam delal kar 19 let. Začel sem kot vodja fizikalnega laboratorija, kar je bilo najnižje možno mesto, vendar sem v dveh letih dodobra spoznal vse dejavnosti, spoznal celo tovarno. Zame je bila to dobra tovarniška osnovna šola. Nato sem postopoma napredoval v raziskovalca, višjega raziskovalca do vodja razvoja in raziskav. Leta 1993 ob nastanku Acronija sem bil imenovan za tehničnega direktorja, kar sem bil sedem mesecev do zamenjave vodilne ekipe. Nato sem bil šest let produktni manager - precej zahtevna zveza med proizvodnjo in prodajo (razen za elektropločevino), pri čemer sem se tudi veliko naučil. Spoznal sem namreč drugo plat tovarniške proizvodnje, namreč plat kupca, ki se mu dobro podjetje zna prilagajati.«

Kdaj ste prevzeli vodenje obrata predelave debele pločevine?

»Po teh šestih letih je prišel na direktorsko mesto prof. dr. Vasilij Prešern, moj sošolec iz gimnazije in nekdanji sodelavec prek inštituta. Naložil mi je, naj proučim, kaj je mogoče napraviti pri proizvodnji debele pločevine. Časa smo imeli tri dni. Ker sem proizvodnjo in ekipo dobro poznal, nam je uspelo pripraviti program možnosti, celo v kar nekaj variantah. Po premisleku je dr. Prešern program sprejel s pripombo, da zahteva veliko denarja, vlaganj, ki jih bo poskušal zagotoviti. Meni pa je naložil, naj program uresničim. Bil sem specialist za visoko trdnostna, obrabno odporna jekla in jekla za vojaško proizvodnjo, predvsem pa naj poudarim, da v vsem svojem poklicnem delu nisem srečal tako dobre ekipe, kot jo imam v obratu Predelava debele pločevine, ki ga vodim.«

Zakaj odločitev za specialne debele pločevine?

»V Acroniju smo spoznali, da z navadnim konstrukcijskim jeklom, ko se bodo meje odprle, ne bomo več konkurenčni jeklarnam, ki je proizvajajo po več milijonov ton. Nujno je bilo, da najdemo tržne niše s specialnimi jekli. Seveda ni teklo vse gladko, bila je dokaj težka menjava generacij, potrebna so bila vlaganja v nove kadre in izobraževanje. Najpomembnejša odločitev je bila, da ne bomo stremeli le k povečanju količin, pač pa k povečevanju kvalitete, pri čemer je ključno vlogo imel prof. dr. Prešern, izredno inteligenten vodja, široko razgledan po vsem svetu.

Proizvodnjo nerjavne pločevine smo začeli močno povečevati, tako da smo z 22 odstotki trga postali tretji proizvajalec v Evropi, močno pa se približujemo že drugemu mestu. Vse investicije so usmerjene v izboljšanje kvalitete, zmanjšanje stroškov in povečevanje dodane vrednosti. Sedaj dosegamo 40.000 evrov na zaposlenega. Pri 46 odstotkih v obratu debele pločevine predelanega jekla ustvarimo 67 odstotkov vse prodaje Acronija.«

Veliko vlagate v razvoj?

»Srečna okoliščina našega razvoja je visoka konjunktura na trgu. Acroni od leta 2000 posluje pozitivno in vse bolj hrabro in pospešeno investira v razvoj. Kaže, da nam bo uspelo nadomestiti 15-letno sušo, dohitevamo in prehitevamo tiste, ki so se postopoma razvijali, in vlagamo v najmodernejšo razpoložljivo opremo. Najpomembnejše pa je, da imamo ljudi z dovolj znanja, vse več visoko usposobljenih specialistov, nekaj je celo ljudi, ki sodijo v svetovni vrh. Sami smo izdelali sistem tehnološkega posodabljanja v jeklarni in vroči valjarni, vreden več milijonov evrov za minimalne stroške, in to sedaj prenašamo še v druge obrate.«

Kaj vam pomeni, da ste na čelo tako burnega in uspešnega razvoja?

»Vsaka naloga, ki sem jo opravil, je bila svojevrstna diploma. Naredil sem kakih 20 vrst jekla. Bile so krize, ko sem že hotel zapustiti tovarno. Ko pa se oziram nazaj, ugotavljam, da sem ravnal prav, in če bi še enkrat imel možnost, ne bi ravnal drugače. Indijanski pregovor pravi, da človek postane tisto, kar sanja. Mislim, da sem sanjal dobro. Da so mi podelili Pantzevo priznanje, priznanje, ki nosi ime po ravnatelju Kranjske industrijske družbe, ki je rešil jeseniško železarno, vrhunskem metalurgu, velikem izumitelju in velikem človeku, je zame velika čast. Do pokoja imam še nekaj let in želim si, da bi v tem času s svojimi izkušnjami sodeloval pri uresničitvi investicijskih načrtov v vrednosti 60 milijonov evrov, ki nam bodo omogočili podvojitev proizvodnje. Tedaj bi samo obrat, ki ga vodim, zaslužil več, kot sedaj proda celoten Acroni.«