Začimbe in zelišča tudi zdravijo

V katero jed dati to ali ono začimbo, da bo jed okusna, vabljiva, imela pravi »žmah«, kot pravimo, je vprašanje, ki pri vsakdanji kuhi najbolj tare mlade gospodinje. Sicer je zadnje čase izšla cela vrsta priročnikov, kako in kaj z začimbami, vendar ostaja marsikaj uganka tudi za starejše gospodinje. Tole okrog začimb je že prava znanost, prav pa je, da vemo, kam katera sodi. Danes zdravniki ugotavljajo, da je prehrana sodobnega človeka vse prehitra, saj se skorajda nima več časa usesti za mizo in v miru pojesti, povrhu pa še nezdrava, premastna, pretežka, polna ostrih začimb, ki so prvi trenutek sicer vabljive, vendar v želodcu in črevesju narede pravo revolucijo. In potem še stres na stres ... Posledice so napenjanje, zaplinjenost prebavnega trakta, vse pogostejše poseganje po diuretikih, nato spet po tabletah, ki na hitro zasušijo in zaprejo prehitro prebavo, ki smo jo pravkar izsilili. In če se prebavilom to pogosto dogaja, nič čudnega, da je danes toliko ljudi bolnih na črevesju, da se iz dneva v dan prav tu pojavlja več rakavih obolenj.

Vsak dan jed na žlico

Kolikokrat kje v hribovski koči zaslišiš olajšujoč vzklik kakšnega možakarja: »To, ja! Jed na žlico!« Pred njim navadno stoji krožnik ješprenja, jote ali kakšne druge enolončnice z zeljem, korenjem, krompirjem in morda nekaj kolesci klobase. Prija nekaj tekočega, toplega po dolgi hribovski turi, ko izcediš vse tekočine, z litri znoja iztisneš vso žlindro iz telesa. Vendar to niso le potrebe hribovcev, vsak bi moral vsak dan v miru pojesti velik krožnik ali dva juhe ali enolončnice, ki bi vsebovala tudi vse začimbe, ki sodijo vanjo. Gospodinje vedo, koliko je opraviti priprava z eno tako zelenjavno enolončnico. Samo primer. Ko sem danes zjutraj pripravljala svojo zeljnato juho, so mi največ časa vzele začimbe in zelišča. Najprej sem na olju opražila manjšo čebulo, na kolesca narezano korenje, pol zrezane rdeče paprike, dva na kocke zrezana surova krompirja in tri male zamrznjene paradižnike. Vse to sem dobro podušila na manjšem ognju, nato pa stresla na vse to prekuhano sladko zelje z vodo vred. Prevrelo je, nato sem dodala korenino peteršilja in malo gomoljne zelene, tri stroke debelo narezanega česna, skupaj v možnarju strtih nekaj zrnc popra in pol žličke kumine, dodala še manjši lovorjev list in nekaj lističev svežega majarona, ščepec timijana in zelišč iz Provanse, med katerimi je tudi rožmarin, za čisto na konec, preden bo juha zadnjič povrela, sem pa pustila sesekljane sveže liste peteršilja in zelene. Tako, toliko je treba, da sem s svojo zeljnato juho zadovoljna. Prevrevam in nalivam si jo po cel dan v mali črni skodelici in nobenih težav nimam z zaprtostjo, z zaplinjenostjo ... Vse gre kot po maslu. Ti pa vzame veliko časa takale kuha. A je vredno, verjemite. Nobenega mesa ni treba, nobenih začink, le sol.

Ko se spominjam maminih enolončnic, vidim le krompir v koscih, korenje, notri pa lovorov list in zrna kumine. Lovor je bil zakon, kumina prav tako. Tudi zato, ker sta bili ti dve začimbi vedno pri roki, no pa seveda peteršilj. In koprc za vlaganje kumaric jeseni, meta za krvavice in čaj. To je pa bilo skoraj vse za tisti čas. Danes imamo začimb, dišavnic in zelišč na pretek. V kosih ali mlete. Tudi poceni so. Le uporabljati jih je treba ob vsaki priložnosti.

Danes bi rada samo spomnila, kam gre kakšna začimba. Malo iz svojih izkušenj, malo iz tujih. Predvsem pa, ne pozabite na kumino. Ta je najbolj pomembna za razplinjevanje. In ko »spustiš golobčka«, si oddahneta duša in telo. Naša mama se je navadno ob tem hudomušno zasmejala, pa dejala: »Devet dohtarjev ga ne spravi nazaj!«

No, pa pojdimo lepo po abecednem redu.

Bazilika

Kuharji po svetu, posebej italijanski, ne morejo brez nje: dodajajo jo k peki govejega ali telečjega mesa, v razne mineštre, špagete, sploh pa ni paradižnikove jedi ali kuhanih in pečenih rib brez bazilike. Največ je vredna sveža. Pri pripravi raznih solat s paradižnikom. Če pri pripravi enolončnic sveže ni pri roki, lahko uporabimo tudi zdrobljeno suho, vendar pravi, hotelski kuharji, zahtevajo za pripravo jedi vedno svežo baziliko. Pri suhi le zmajejo z glavo. V sredozemskih deželah dobro poznajo sveži pesto, ki ga pripravijo iz stolčenega česna, olivnega olja, parmezana, pinjol, šopka sveže bazilike, soli in popra in z njim začinjajo zelenjavo. Odlična pa je tudi v sveži zelenjavi, zeliščnih namazih iz skute, paradižnikovi mezgi in v raznih koktajlih.

Tudi bazilika pomaga pri napenjanju, vetrovih in zaprtju ter vrača apetit. Dobro je, če jo dodajamo mastnim jedem; lažje jih bomo prebavili. Vino, v katerem nekaj ur namakamo liste bazilike, postane krepčilni napitek. Poparek, ki ga pijemo kot čaj, izboljšuje prebavo. Z vdihovanjem eteričnega olja, ki si ga nakapljamo na rokav, premagujemo duševno utrujenost.

Cimet

Ta prijetno dišeča začimba prihaja od daleč, iz Indonezije, s Cejlona in velja za eno najstarejših začimb na svetu, saj jo omenjajo v neki kitajski zeliščarski knjigi že okoli leta 2800 pred našim štetjem. Brez koščka cimetove skorjice si danes ne znamo zamisliti nobenega kompota ali kuhanega vina ob adventnih večerih in tudi ne jabolčnega zavitka ali narastka brez mletega cimeta. Zimski večeri so veliko bolj prijazni, če doma prižgemo svečko, ki so ji dodali cimet.

V zdravilstvu uporabljamo cimetovo lubje kot razkužilo, poživilo in sredstvo, ki krči žile in tkivo. Pomaga pri slabosti z bruhanjem, napenjanju in driski.

Drobnjak

Ne morem si zamisliti skutnega namaza ali poleti ocvrtega jajca brez drobno zrezanega drobnjaka, znanec pa ima pravi praznik, če postavijo predenj krožnik goveje juhe, zelene od drobnjaka. Če majonezi dodate malo kisle smetane, popra in nekaj žlic drobnjaka, dobite odlično omako h govedini ali kuhanim jajcem. Iz njega pripravljamo zeliščno maslo, mazavi zeliščni sir itd. Drobnjak zelo obogati solate, še posebej krompirjevo, saj je bogat vitamina C. Na kmetih so včasih, ob pomembnejših delih, kot je žetev, košnja in podobno, ter za ta velike praznike skuhali drobnjakove štruklje, zabeljene z maslom, v stari meščanski kuhinji so pa imeli drobne drobnjakove štrukeljce za najslajšo zakuho na juhi. Z drobnjakovimi rožnatimi lističi cvetov prijazno polepšamo marsikatero solato.

Zdravilna je vsa rastlina; vsi luki vsebujejo nekaj železa, vitaminov in so blagi antibiotiki. Drobnjak, svež potresen po hrani, nam spodbuja tek in olajša prebavo. Uživamo ga tudi kot blago odvajalo. Podobno kot česen čisti kri, znižuje krvni tlak, pomaga pri nahodu in še kaj.

Janež

Mislim, da vsi poznamo janeževe upognjence; naša mama jih je rada spekla za posebne priložnosti, ob rojstvu otroka ali za obisk pri kakšni stari gospe. V nekem slovenskem penzionu na avstrijskem Koroškem so gostom malce v tekočo čokolado pomočene upognjence ponudili s stepeno sladko smetano. Odličen posladek pri popoldanski kavi ali čaju. Vzhod je poznan po z janežem začinjenih pijačah: taka je makedonska mastika, ki velja za »žensko« pijačo, Grki imajo svojo ouzo. Tudi Zahod dobro pozna janež: Francozi z njim pripravljajo svoj sloviti pernod, skoraj vsa Evropa za božič pripravlja janeževe piškotke.

Včasih je bil, posebno med Italijani, janež poznan kot zdravilo, ki je pomagal proti božjasti.

Poparek iz semena janeža pomaga pri prehladih, kašlju in težavah z bronhiji, blaži trebušne krče pri dojenčkih in slabost, pri doječih materah pa spodbuja delovanje mlečnih žlez

Pri patru Ašiču najdemo še, da janežev odvajalni čaj deluje proti napenjanju, krčem, vretju, vetrovom. Še bolj učinkovit je, če mu dodamo malo kumine. Če janež zavremo v vinu, dobimo domače zdravilo za razne bolezni ledvic in mehurja, ugodno pa deluje tudi na jetra in vranico.

Klinčki ali nageljnove žbice

Seveda jih vsi poznamo: včasih smo jih vonjali le v kompotih ali v kuhanem vinu skupaj s cimetom, tudi v medenjakih so bogatili aromo, danes pa jih zadrte v pomarančno lupino mladi v adventnem in božičnem času radi pripravljajo za dišavo in okras v stanovanju. Pomaranča izgleda, kot bi bila okovana. V kuhinji se klinčki pogosto uporabljajo tudi za vlaganje sadja, dodajajo pa jih tudi svinjski in divjačinski pečenki, včasih celo klobasam in krvavicam. Klinčki so danes nepogrešljivi v medicini, saj se uporabljajo kot sredstvo proti bolečinam v želodcu, v zobozdravstvu in seveda v parfumeriji. Ko sem se lani odpravljala na Kamčatko, kjer te oblegajo roji komarjev, sem zadnji trenutek izvedela, da komarje v šotoru najbolje preženeš z eteričnim oljem iz klinčkov. Verjemite, pomagalo je! Zanimivo je, da so Indijci in Kitajci poznali klinčke že stoletja pred našim štetjem in da se je za trgovanje s klinčki bojeval hud boj med malajskimi mornarji ter arabskimi in indijskimi trgovci, preden so jih ti uspeli prinesti v največja pristanišča Sredozemlja, v Aleksandrijo in Carigrad. Za tihotapljenje je bila zagrožena smrtna kazen.

Nageljnove žbice v domačem zdravilstvu pomagajo pri zobobolu: eterično olje nakapljamo v odprt zob.

Koper

Danes uporabljamo koper v glavnem za vlaganje kumaric v kis, za polivko za kumarično, paradižnikovo, glavnato ali krompirjevo solato. Odličen je za pripravo nežnih omak – koprova omaka gre najbolje k beli morski ribi, h rakom in k vsem sladkovodnim ribam, izkušeni kuharji pa ga uporabljajo tudi pri peki koštrunje, dušene goveje pečenke ali svinjskih rebrc in pripravljajo odlično koprovo maslo in koprovo majonezo.

Tudi koper je eden tistih zelišč, ki pomagajo proti napenjanju. Včasih so verjeli so, da, če svež koper položimo pod blazino, pomaga celo proti nočnim moram in smrčanju. Kot začimbo ga uporabljamo pri dieti brez soli, saj vsebuje veliko rudninskih soli, koprova voda spodbuja prebavo ter odpravlja vetrove, kolcanje, želodčne krče in nespečnost. Koprovo vodo pripravimo tako, da 13 g zdrobljenih semen poparimo v 225 ml vode in tekočino precedimo; za odrasle zadostuje 1 žlica, za otroke pa 1 žlička poparka. Po potrebi zdravljenje ponovimo.

Da bomo imeli koper za vkuhavanje kumaric pravi čas na voljo, ga moramo sejati v začetku maja.

Koromač

Ste že kdaj spekli doma zeliščni kruh, v katerega ste vmesili koromačevo zelenje? Če niste, poskusite. Enkratno diši tak hlebček. Spomladi ga dobite na Primorskem, kjer divje raste na travnikih. Očitno pa uspeva tudi na Gorenjskem; te dni sem ga začudena opazila v sosedovi ograji. Nabrala sem nekaj semen, jih strla in umesila v kruh. Poseben okus! Odlično aromo ohrani tudi zamrznjen svež koromač. Mleti koromač veliko uporabljajo za pecivo, posebej za medenjake. Italijanska kuhinja ceni koromač predvsem kot začimbo za juhe, omake, ribje jedi ter kot prijetno začimbo na paradižnikovi in glavnati solati. Koromačevo olje uporabljajo v zdravilstvu, v kozmetiki pri pripravi parfumov, je pa tudi osnovna surovina za bonbone. V Italiji je poznan koromačev med, ki blaži kašelj, uporabljajo pa ga tudi pri pripravi likerjev.

Kumina

Kumina je ena najstarejših evropskih začimb. Karel Veliki je predpisal pridelovanje kumine v vrtovih vseh cesarskih posestev, imeli so jo vsi samostanski vrtovi. Tedaj se je verjelo, da kumina preganja uroke, varuje ljudi in živali pred čarovnijami

Uporabljamo suhe plodove. Dodajamo jo sladkemu in kislemu zelju, krompirjevim juham in drugim krompirjevim jedem - odličen je pečen krompir s kumino - rdeči pesi, skuti, siru, razim juham in omakam. Odlično je slano pecivo s kumino, kot so razne prestice, zvite paličice, ki gredo dobro k pivu ali vinu. Ponekod mlade liste kumine dodajajo solatam in pomladnim juham. Kot smo že povedali, v domačem zdravilstvu kumina pomaga pri vetrovih v prebavnem traktu ter pri krčih v trebuhu. Žvečenje semen kumine ali poparek iz njih lajša prebavo, izboljšuje tek, osvežuje dah in odganja vetrove.

Zanimivo pa je, da je največja proizvajalka kumine Nizozemska. Sploh je zelo razširjena po vsej Evropi, Rusiji in njenih deželah ter v mali Aziji.

Lovor

Z lovorovimi venci so se v starem veku krasili pesniki, preroki, zmagovalci v vojnah; slednji so ob vrnitvi domov svoje meče drgnili z lovorovimi listi, da bi jih očistili grehov ... V kuhinji pa lovorove liste uporabljamo za divjačinske marinade, za ribje jedi, zelenjavne in mesne juhe, za golaže in paprikaše ter za pečeno ovčetino. Uporablja se tudi pri vlaganju zelenjave v kis. Pri nas doma »lorbar« ni smel manjkati v nobenem fižolu in ješprenju. Ne sme pa se uporabljati preveč lovora; ponavadi zadostuje manjši listič ali le pol lista. Vsebuje namreč tudi grenke snovi.

V domačem zdravilstvu poparek iz lovora spodbuja tek in lajša prebavo, z lovorovim eteričnim oljem pa masiramo revmatične ali poškodovane sklepe.

Luštrek

Ime pride iz nemške besede »Lust reich« - poln veselja, kar je včasih pomenilo, da je v njem nekaj afrodiziaka, da pomaga k večji privlačnosti med spoloma. Vendar danes ugotavljajo, da to ne drži, res pa je, da so jedi, začinjene z luštrekom, zelo okusne, človek rad seže po njih, in če se dobro naje, je seveda zadovoljen. Nekateri iz bivših jugoslovanskih republik mu menda pravijo kar »vegeta«. Moraš pa biti varčen pri uporabi luštreka, kajti je izredno močno zelišče in že nekaj lističev zadostuje za aromo celega lonca zelenjavne ali krompirjeve juhe, za pečenko, za mesno rulado ali vseh vrst zelenih solat. Luštrek je doma v južni Evropi, v severne dežele pa so ga prinesli benediktinci.

Za zdravje se uporabljajo seme, listi in korenina; s poparkom enega ali drugega pospešimo odvajanje vode iz organizma, znojenje, odstranjevanje odpadnih snovi iz telesa in lajšamo revmatizem. Poparka iz luštreka ne smejo uživati nosečnice in ledvični bolniki.

Majaron

Majaron se običajno uporablja pri zelenjavnih juhah, posebej pri krompirjevi juhi, pri jedeh iz fižola in jedeh iz drugih stročnic, z njim začinimo tudi meso, dajemo ga v nadeve za perutnino, posebej pri goseh in racah je zelo učinkovit. Z njim začinimo pražena ali jetrca v omaki, pražene gobe in gobove juhe, obvezno mora zadišati tudi iz pečenke iz mletega mesa, svinjske pečenke in pečene ovčetine, pa tudi iz pečenega krompirja. V času kolin ga posebno cenijo mesarji, saj z njim začinijo krvavice, pečenice, v Zasavju pa silno priljubljene jetrnice. Pri Francozih majaron velja za zelišče, ki močno pomirja; pravijo, da omili vse skrbi, celo ljubezenske. Zato je zelo prav, da si za kakšno večerjo omislite pizzo, polno origana, ali pa popijete majaronov čaj z medom in boste lepo zaspali. Tudi prehlad in nahod preženete, če v škafec natresete majaronovih lističev, prelijete z vročo vodo, se pokrijete z brisačo in inhalirate. Revmatični bolniki pa naj delajo majaronove prelive in si na boleča mesta polagajo majaronove obkladke.

Meta

Na Gorenjskem, posebej v Poljanski dolini, je meta glavna začimba za krvavice, kakšna gospodinja pa sem in tja speče tudi metino potico. Moja mama je pri domačem zdravilstvu prisegala na meto in odkar pomnim, smo jo imeli v vrtu. Pravo, črno meto. Kadar je kdo pri hiši imel diarejo, je na kovinskem krožničku močno segrela olje in nanj stresla razžvrkljano jajce s suho meto. Bilo je je veliko, da je bilo jajce kar črno. Jed je dobro zapekla, da je rob hrustal in otroci smo naslednji dan bili zdravi. Na Kubi pijejo posebno Hemingwayjevo pijačo, pri kateri je kozarec natlačen s svežimi metinimi listi in ledom, to prelijejo s kubanskim belim rumom in dodajo malo limoninega soka. Pijača za bogove! Vsa severna Afrika in Azija pijeta metin čaj, ki tudi odlično razkužuje, hkrati pa lepo pomirja ves prebavni trakt. Ves Marakeš v Maroku diši po meti, v Nepalu pa metin čaj dobiš v lodžah pod samim Mont Everestom. Sloviti francoski zeliščar Messegue svetuje, naj pri vrtoglavici damo bolniku kapljo alkohola, v katerem se je namakala poprova meta, na kocko sladkorja, ker meta poživi srce in živce. Prav zato je po njegovem meta dragocena pijača za umske delavce. Svetovni kuharji sveže metine lističe pogosto dajejo v solato, namesto šetraja. Vedeti pa je treba, da metin čaj lahko pijemo zjutraj in čez dan, za dobro prebavo, zvečer pa raje lipovega z medom, kajti meta zvečer lahko povzroči nespečnost. Kuharji radi dodajo po nekaj lističev mete pri pripravi jedi iz ovčetine, graha, fižola in dušenega korenja. V srbskem pasulju je ta začimba obvezna. Vedite tudi, da meto, verjetno zaradi omamnih vonjav, vsebujejo vsi ljubezenski napoji v pravljicah arabskega sveta.

Prav tako kot majaron, tudi meta odlično služi za inhaliranje pri prehladu.

Muškatni orešček

Nastrganega v zelo malih količinah lahko dodajamo goveji juhi, svetlim omakam, cmokom, mesnim jedem, tudi raznemu pecivu in napitkom. Pri nas doma ga že od nekdaj uporabljamo pri pripravi testa za palačinke. Jed dobi nežen priokus po muškatu. Nasploh se veliko uporablja pri pripravi peciv, v pekarski industriji, v proizvodnji kozmetičnih preparatov, pa tudi homeopati radi posegajo po njem. Kuharji muškatni orešček pogosto naribajo v kremne juhe, kot so špinačna, grahova, cvetačna, krompirjeva in podobne. Zanimiv je podatek, da največ muškata na prebivalca porabi Belgija, sledi ji Nemčija, na tretjem mestu pa je Nova Zelandija. Muškatni oreh je doma na Moluških otokih. V 9. stoletju ga prvič omenjajo arabski zdravniki, sveta Hildegarda pa je v 12. stoletju zapisala, da so ga takrat dajali celo v pivo.

V zelo majhnih količinah muškatni orešček izboljšuje tek in prebavo. Če ga vzamete malo preveč, vam lahko povzroči halucinacije. Torej, čisto malo!

Origano

Po lističih, učinkovinah in vonju je tako podoben majaronu in ga uporabljamo povsem podobno: na pizzah, v vseh jedeh s paradižnikom, v juhah iz stročnic, na solatah, pri mesnih enolončnicah, omletah, pečenkah, še posebej pri dušeni govedini. Največ origana pridelajo in porabijo Italijani, ki so po drugi svetovni vojni s to začimbo povsem obnoreli Ameriko in Mehiko. Pri nas je origano (reče se mu tudi dobra misel, divji majaron ali materina dušica) še vedno v senci majarona, vendar, kadar se slovenske gospodinje potepajo kje po italijanskih tržnicah, zagotovo pridejo domov z vrečko močno dišečega origana z italijanskega juha in ta najde svoje mesto na prvi domači pizzi.

Poparek origana priporočajo kot čaj pri prehladih, težavah z želodcem in mehurjem, živčni razrvanosti, splošni izčrpanosti in menstrualnih bolečinah. Čaj tudi pomirja in preprečuje morsko bolezen. Zunanje ga uporabljamo v antiseptičnih obkladkih pri oteklinah, revmatizmu in otrdelosti vratu. Z žvečenjem svežih listov origana ali s kapljico eteričnega olja lahko začasno ublažimo zobobol.

Paprika

K nam prihaja rdeča mleta paprika največ z Madžarskega, čeprav je domovina paprike Južna in Srednja Amerika. Danes si ne moremo zamisliti nobenega golaža brez žličke mlete paprike, pekoče ali nepekoče. Pravzaprav, ugotavljajo gospodinje, malce pekoče mora biti, da dobi jed pravi, oster okus. Tako jo dajemo v krompirjeve juhe, da jih tudi malo obarva, z njo poleg gorčice, česna, peteršilja in curryja mariniramo piščanca, purana, gosko, tudi teletino. Zelo dobro gre k fižolovim jedem, kot so prebranac, fižolov golaž, fižolova juha in podobno. Tudi klobasam daje pravo barvo. Liptaver ni liptaver, če ne dobi s papriko svoje značilne rožnate barve. Brez paprike tudi ne bi bilo toliko dobrih različnih kečapov. Na Madžarskem imajo danes pet stopenj kvalitet paprik: delikatesna, ki je zelo blaga in svetlo rdeča, plemenita sladka paprika, ki je že nekoliko ostrejša in temnejša, polsladka paprika, ki je na Madžarskem največ v rabi in je nepogrešljiva pri golažu, rožnata paprika, ki je močno rdeča in precej ostra, ter ostra paprika, ki jo izdelujejo iz ostankov. Več ima paprika notranjih prekatov, bolj ostra je. Je pa treba paziti: nikoli ne vsipajte paprike v vrele ali na zelo vroče jedi. Naj bo malo manj vroče, oziroma le zmerno vroče, sicer sladkor v papriki karamelizira in spremeni se okus in barva paprike.

Pehtran

»Je ni čez pehtranovo potico!« prisegajo nekateri. Saj je res dobra, s finim okusom po pehtranu in odlično aromo pogosto preseže kvaliteto marsikatere orehove potice. Dijonska gorčica in zeliščni kis morata dišati po pehtranu. Sicer pa jo uporabljajo tudi kot začimbo k solatam, perutnini, pečenkam, teletini, divjačini, celo k ovčetini. S pehtranom pripravljajo beluše, solate, bučke, zelenjavne prikuhe. So razne svetle omake, ki jim prav pehtran da tisto pikico na »i«. Paziti pa je treba pri količinah: nikoli ga ne sme biti preveč, ker sicer ustvari premočan, preveč vsiljiv okus, po vrhu vsega pa zaradi tega jed še zagreni. Torej, raje manj kot veliko.

Pehtranovi listi vsebujejo veliko joda, rudninskih snovi ter vitamina A in C. Poparek spodbuja tek in prebavo ter deluje krepčilno. V srednjem veku so ga uporabljali proti skorbutu, pehtranova korenina pa služi za blaženje zobobola.

Peteršilj

Le kaj bi gospodinja brez peteršilja! V vseh juhah mora biti korenina in zelenje, potresamo ga po krompirju, rižu, solatah, kuhanem ali pečenem mesu, dajemo ga v skutne namaze, v majoneze, jajčne jedi, k ribam, h gobam, zelo radi pa z njim tudi okrasimo servirno ploščo pri hladnih narezkih. Rastlina je tudi zdravilna, saj je vsa zel, korenina, listi in seme, zelo učinkovita pri odvajanju vode iz organizma. Človek, ki je zbolel za vodenico, naj pridno pije čaj iz peteršilja. Seme pomaga pri napenjanju, pri izločanju seča in kožnih zajedalcih, vendar o tem naj odloča zdravnik. Tudi pater Ašič je pri peteršilju našel celo vrsto dobrih lastnosti za domače zdravljenje: odganja vetrove, blaži krče v črevesju in preprečuje vrenje v drobovju. Ugodno vpliva na jetra, ledvice in mehur, pomaga pri vodenici, revmi, protinu, ekcemih, celulitisu, zlatenici, pri težavah s srcem, kot je na primer zbadanje, pri vneti prostati. Peteršiljev čaj iz korenine pijemo tudi ob močnih prehladih, saj spodbuja potenje, zbija vročino. Tudi modrice, bolečine ob pikih žuželk bomo odpravili hitro, če bomo nanje dajali peteršiljeve obkladke. Zanimivo je, da so stari Grki peteršilj poznali, vendar ga niso uporabljali za kuhanje, temveč so iz njega pletli vence za na glavo in jih nosili pri slavnostnih obredih, z njimi so krasili zmagovalce pri raznih igrah, krasili pa so tudi jedilnice. Marsikatera gospodinja se jezi, da ji peteršilj spomladi ni ozelenel, da ga je dvakrat, trikrat sejala, pa še ni bilo nič. To se dogaja zato, ker peteršiljevo seme vzklije šele po dolgem času, se pravi, mora kar kakšno leto počakati, šele potem je godno za setev. V srednjeveški Evropi so radi dejali, da peteršiljevo seme potuje sedemkrat do vraga in nazaj, preden začne rasti in še tedaj se pokaže zelenje le, če je seme posadil v zemljo pošten človek ...

Poper

Tudi poper je danes v kuhinji nepogrešljiva začimba. Medtem ko smo včasih poznali le črni poper, prihaja danes na trg tudi beli, rožnati in zeleni. Belega naj bi uporabljali pri svetlem mesu, kot je perutnina, pri svetlih omakah in zelenjavi, pri krompirjevih jedeh, majonezah, sirovih jedeh. Gre le za videz, kajti tako beli kot črni poper prihajata z iste rastline, le obdelava belega popra je drugačna; črni poper dobivajo iz zelenih jagod, ki pri sušenju postanejo temne, črno-rjave, za pridobivanje belega popra pa skoraj zrele rdeče jagode namočijo, da lahko lupino odstranijo in šele nato jagode posušijo. Zanimivo je, da na svetu pridelajo blizu 80.000 ton popra, od tega največ v Indiji in Indoneziji, na Sri Lanki, pa tudi v Braziliji in na Madagaskarju. Kakovost popra pa ni odvisna od tega, kako pekoč je, temveč od teže: poper mora biti trd, čvrst, okrogel in težak. Čim večja je teža enega litra popra, tem boljši je.

V kuhinji uporabljamo poprova zrna za marinade vseh vrst, za kuhano ribo, omake, mesne jedi, posebej pri pripravi klobas je nepogrešljiv. Mleti poper pa potresamo na juhe, omake, na meso vseh vrst, celo na solate. Zelo priljubljen je postal zeleni poper, ki daje posebej lep videz zrezkom v poprovi omaki, rožnatega pa hotelski kuharji radi potresajo k mesnim jedem in sirnim ploščam kot dekoracijo, prav zaradi njegove posebne barve.

Poper uničuje bakterije, zato ga uporabljamo tudi kot konzervans. Deluje odvajalno, poživlja organizem, spodbuja tek, pomaga k živahnejši prebavi in odpravlja napihnjenost ter zaprtost. Pomaga pri slabostih, vrtoglavi omotici in artritisu.

Rožmarin

Rožmarin je doma v Sredozemlju, uspeva pa tudi pri nas, le čez zimo ga moramo zaščititi pred mrazom. V kuhinji se največ uporablja pri pripravljanju ovčetine, svinjskega mesa in divjačine, saj je glavna začimba v marinadah, dajemo ga tudi v juhe in omake, posebej v paradižnikove. Francoska in italijanska kuhinja ga obožujeta; dajejo ga celo v klobase in salame, v Angliji in ZDA pa je glavna začimba pri peki ovčetine, dodajajo ga tudi pri kuhanju slanega krompirja. Američani goveje meso pred pečenjem natrejo z rožmarinom. Ne sme pa manjkati tudi pri pripravi rib, tako kuhanih kot pečenih.

V srednjem veku so rožmarinu pripisovali posebno moč, da lahko izžene zle duhove, ki grozijo človeku. Tako je bil v južnih deželah rožmarin vedno prisoten ob rojstvu, porokah in tudi ob smrti. Še danes imajo ponekod običaj, da na poročni dan potaknejo rožmarinovo vejico v vrt; če požene korenike in vzbrsti, velja to kot dober znak za ploden in harmoničen zakon.

Ljudsko zdravilstvo ceni rožmarinov čaj kot sredstvo proti želodčnemu katarju, za poživitev krvnega obtoka, za pomiritev živcev in proti revmatičnim težavam. Maže proti revmi zagotovo vsebujejo rožmarinovo olje. Rožmarinova vejica da prijeten duh, če jo zažgemo na odprtem ognju. Lističi rožmarina pomagajo prebavljati maščobe. Poparek iz lističev uporabljamo tudi kot razkužilno vodico za grgranje in spiranje ust.

Šetraj

Šetraj, naj bo zimski ali vrtni, je močna začimba, ki ne sme manjkati pri kuhi stročnic, fižola, graha ali leče, in v nobeni zelenjavni juhi. Pri strogih dietah z njim začinimo riž ali jedi, ki jih ne smemo soliti. Najboljši je šetraj tik pred cvetenjem, zato ga za sušenje nabirajmo takrat. Posušenega shranimo v dobro zaprto stekleno posodo. V kitajski in japonski kuhinji uporabljajo šetraj za temne in svetle sojine omake. Lističe šetraja uporabljajo tudi pri pripravi šetrajevega želeja iz grozdnega soka, z njimi pa začinjajo tudi salame. Vejice vržemo v ogenj, da dajo prostoru prijetno aromo, ga nekako aromatično razkužijo. V kozmetiki se šetrajevi vršički v sopari uporabljajo za nego obraza, v kopeli pa osušijo mastno kožo in preprečujejo vnetja.

Poparek iz cvetnega vršička rožmarina spodbuja tek, lajša prebavo in odganja vetrove. Z njim lahko tudi razkužilno grgramo. Če vršičke namočimo v vinu, delujejo krepčilno, še zlasti pri vročičnih obolenjih. Z zmečkanimi lističi, ki jih polagamo na kožo ob pikih os in drugih žuželk, blažimo bolečine. Stari Rimljani so šetraj zelo cenili kot aromatično zelišče, ki naj bi vedno raslo v bližini čebelnjakov. Tudi s šetrajem lahko odišavimo kis za solate.

Žajbelj

Na žajbelj smo se pri nas doma vedno spomnili, kadar je bil kdo hudo prehlajen, da se ni mogel odkašljati. Tik pred spanjem popiješ skodelico mleka, ki si ga zavrel skupaj z nekaj lističi žajblja, v usta daš žličko medu in čezenj srkaš kar najbolj vroče žajbljevo mleko. Čez noč se navadno bolezen že obrne na bolje. Kadar se je pekla svinjska pečenka, je bila vejica žajblja vedno prisotna. Odlično se obnese v omakah in pri na žaru pečenem mesu. Izmed vseh dišavnic najmočneje diši, zato ga dodajamo pustemu mesu, svinjini in slanini, saj poskrbi tudi za dobro prebavo. Liste žajblja zmešamo v nadev za perutnino, kuhamo jih z mastnim svinjskim in račjim mesom ter s klobasami. Žajbelj se namreč dobro ujema z drugimi močnimi okusi in vonjavami, zato ga ovijemo okrog mladih govejih ali telečjih jeter, vmešamo ga v maslo ali mehke sire ter dodajamo raznim omakam in prelivom. Mlade liste lahko jemo s smetano, sladkorjem in pomarančami. Priljubljen je tudi žajbljev kis.

Francoski zeliščar Messegue se sprašuje, kako more umreti človek, ki ima v vrtu žajbelj, tako močno zdravilo je. Vsaj postarati se človek ne bi smel ob njem. Žajbelj pomaga prebavljati tako sladko kot kislo mastno hrano. Messegue svetuje naj v litru vina osem dni namakamo 100 g žajblja in dobili bomo krepčilno in spodbujevalno vino, ki pospešuje prebavo. Kozarček tega vina naj spijemo vsakič šele po kosilu. Svetuje tudi, da namesto s cimetom, začinimo kuhano vino tudi s ščepcem žajblja. Žajbelj je odlično razkuževalno sredstvo; vodo, v kateri se kuha pest žajblja 10 minut, lahko uporabimo za izpiranje ran ali za grgranje, pa tudi za izpiranje vagine. Žajbljeva kopel, v vodo damo nekaj vejic žajblja, spodbuja in krepi organizem. Vendar je bolje, da si to kopel pripravljajmo vedno zjutraj, pravi Messegue. Žajbelj pomaga tudi zdraviti diarejo, odpravlja glivice. Žajbelj v sendviču namesto solate lajša prebavo. Vedeti pa je treba, da žajblja ne smemo uživati dalj časa v večjih odmerkih. Vsebuje namreč tudi škodljive snovi. Tudi žajbelj nabiramo tik pred cvetenjem in ga hitro posušimo v senci.